Evropsko sodišče mora namreč odločiti o zahtevi Mustafe Kurića in še pet drugih pritožnikov, ki potem, ko jim je sodišče junija 2012 že prisodilo odškodnino za nematerialno škodo, Slovenijo tožijo še za materialno škodo. Čeprav zadeve neposredno niso povezane, velja prepričanje, da bo odločitev sodišča povedala tudi, ali je to zadovoljno z zakonom o odškodninah za izbrisane, ki ga je Slovenija pripravila na zahtevo omenjenega sodišča.
Kdaj bi evropsko sodišče lahko odločilo o tožbi Kurića in petih drugih izbrisanih po navedbah tiskovnega predstavništva omenjenega sodišča ni znano, saj je zadeva še vedno pred velikim senatom. Prav tako informacij o tem, kdaj bi bila lahko sprejeta odločitev, nima niti odvetnik izbrisanih Andrea Saccucci.
Na ministrstvu za notranje zadeve verjamejo, da bo sodišče z razsodbo sporočilo, da zakon za odškodnine za izbrisane nudi zadostno in primerno zadoščenje za krivice, ki so se zgodile izbrisanim.
Pripravljajo se tudi že na sprejemanje prvih vlog za odškodnine, ki jih je določil omenjeni zakon. Prve vloge bodo lahko začeli sprejemati junija, ko se bo začel uporabljati tudi v praksi.
Kot so za STA povedali na ministrstvu, med drugim načrtujejo usposabljanje uslužbencev upravnih enot, ki bodo o vlogah za odškodnino v upravnem postopku ali za priznanje statusa upravičenca do odškodnine odločali na prvi stopnji.
Pojasnjujejo še, da bodo usposabljanja in priprave na izvajanje zakona potekala v okviru rednih delovnih obveznosti uslužbencev, pri čemer je organizacija dela v pristojnosti posameznega načelnika upravne enote.
V Društvu izbrisanih prebivalcev Slovenije so stališče do vladnih načrtov javnosti predstavili po nedeljskem letnem zboru članov. V pozivu ustavnemu sodišču in Evropskemu sodišču za človekove pravice se sprašujejo, ali se bo diskriminacija izbrisanih nadaljevala tudi po 22 letih.
Po oceni društva se vlada na vse mogoče načine trudi, da bi se izognila svoji pravni in moralni obveznosti, da popravi krivice. Sprejeti zakon po njihovi oceni ne sledi niti pilotni sodbi evropskega sodišča, še manj pa zahtevam slovenske ustave.
V društvu izpostavljajo, da višina odškodnine "ni resna", saj bi bil znesek 40 ali 50 evrov mesečno morda sprejemljiv le kot odškodnina za nematerialno škodo, medtem ko je minimalni znesek materialnih stroškov za ljudi brez dohodkov v Sloveniji 260 evrov mesečno. Zato je bil predlog društva 300 evrov mesečne odškodnine, izplačane pa bi bile v 20 letih. Tudi ta dinamika pa bi bila lahko konec vsakega leta s sklepom parlamenta upočasnjena, pišejo v društvu.
Opozarjajo, da je pravilo o omejitvi odškodnine v sodnem postopku "popolnoma absurdno", obenem pa se sprašujejo, kaj se je zgodilo s predlogom Odbora ministrov Sveta Evrope, po katerem bi poiskali "primerno rešitev glede uporabe odškodninske sheme za tiste upravičence, ki so zaprosili za državljanstvo ali za stalno prebivanje in so bili zavrnjeni".
V društvu upajo, da bo "tako v Strasbourgu kot v Sloveniji spoštovanje prava in človekovih pravic prevladalo nad nasprotnimi političnimi interesi". V igri niso le pravice "te velike skupine hudo prizadetih ljudi", pač pa tudi zaupanje ljudi v sodstvo.
Država je 26. februarja pred 22 leti več kot 25.000 ljudi izbrisala iz registra stalnih prebivalcev. Od takrat do danes so potekale različne aktivnosti za ureditev njihovega položaja, pri čemer so bile odločilne predvsem odločitve ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice. Ustavno sodišče je namreč prvo jasno ugotovilo, da je bil izbris nezakonit, in določilo, da se to popravi, evropsko sodišče pa je državi naložilo pripravo celovite sheme za izplačilo odškodnin.
