Ureditev, po kateri se brez vsebinske presoje utemeljenosti upnikovega zahtevka zavrne neobrazložen ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, če v njem dolžnik ne predlaga dokazov, s katerimi bi utemeljeval dejstva, ki jih je navedel v ugovoru, ne posega v dolžnikovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS), je presodilo Ustavno sodišče v odločbi v zadevi U-I-192/23 z dne 1. februarja 2024.
Izpodbijane določbe ZIZ
Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) v 61. členu določa, da za ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine veljajo določbe 53. in 54. člena ZIZ, s tem da v meničnih in čekovnih sporih rok za ugovor znaša tri dni (prvi odstavek). Če se z ugovorom iz prejšnjega odstavka izpodbija sklep o izvršbi v delu, s katerim je dolžniku naloženo, da poravna terjatev, se šteje, da je ugovor v tem delu obrazložen, če dolžnik navede dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predlaga dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v ugovoru (drugi odstavek). V 62. členu pa, da če dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ne izjavi, v katerem delu izpodbija sklep, se šteje, da ga izpodbija v celoti (prvi odstavek). Če dolžnik sklep o izvršbi izpodbija v celoti ali samo v delu, v katerem mu je bilo naloženo, naj terjatev plača, sodišče sklep o izvršbi razveljavi. Sodišče nato nadaljuje postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, če za to ni pristojno, pa se izreče za nepristojno in zadevo odstopi pristojnemu sodišču. Pri tem upošteva sporazum o krajevni pristojnosti, če ga je upnik uveljavljal in določno označil v predlogu za izvršbo oziroma če ga je dolžnik uveljavljal v ugovoru zoper sklep o izvršbi in mu ga priložil. Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo razveljavljenega sklepa o izvršbi, se obravnava kot tožba v pravdnem postopku (drugi odstavek). Če dolžnik izpodbija sklep o izvršbi samo v delu, v katerem je sodišče dovolilo izvršbo, se postopek nadaljuje kot postopek o ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova (tretji odstavek). Če sodišče ugovoru iz tretjega odstavka ugodi, je del sklepa o izvršbi, s katerim je dolžniku naloženo, naj poravna terjatev, izvršilni naslov, na podlagi katerega lahko upnik ponovno zahteva izvršbo (četrti odstavek). Sodišče ne ravna po prejšnjih odstavkih tega člena, če ugovor ni obrazložen oziroma je prepozen, nepopoln ali nedovoljen. V teh primerih sodišče ugovor v skladu z zakonom s sklepom zavrne ali zavrže (peti odstavek).
Višje sodišče v Mariboru (v nadaljevanju: predlagatelj) je menilo, da sta drugi odstavek 61. člena in peti odstavek 62. člena ZIZ neustavna.
Razlogovanje Ustavnega sodišča
O pravici do enakega varstva pravic
Ustavno sodišče je uvodno zapisalo, da je že v odločbi v zadevi Up-39/95 z dne 16. januarja 1997 navedlo, da mora biti stranki omogočeno, da navaja argumente za svoja stališča, da se v sporu izjavi tako glede dejanskih kot glede pravnih vprašanj. Enako kot drugi stranki ji mora biti zagotovljena pravica navajati dejstva in dokaze, možnost, da se izjavi o navedbah nasprotne stranke ter o rezultatih dokazovanja, kot tudi pravica, da je prisotna ob izvajanju dokazov. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, pa na drugi strani odgovarja obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo relevantnost ter da se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli. V zvezi s tem je pomembno, da je ugovor kot pravno sredstvo dolžnika zoper sklep o izvršbi, s katerim je predlogu za izvršbo ugodeno, namenjen zagotavljanju pravice do izjave dolžnika, je svojo preteklo odločitev povzelo Ustavno sodišče.
Ocenilo je, da to še toliko bolj velja za ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Če je ta ugovor zavržen ali če je zavrnjen zaradi neobrazloženosti, to pomeni, da postane brez vsebinske presoje utemeljenosti upnikovega zahtevka pravnomočen kondemnatorni del sklepa o izvršbi. S tem nastane nov izvršilni naslov, ki ga prej ni bilo. In sicer na podlagi enostranskih podatkov, ki jih sodišču posreduje upnik, ne da bi se pri izdaji sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine preverjala resničnost podatkov, ki jih je podal upnik, je opozorilo Ustavno sodišče in dalje navedlo, da je v odločbi v zadevi U-I-48/11, Up-274/11 z dne 16. januarja 2014 poudarilo, da ima ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine funkcijo uresničitve strankine pravice do izjavljanja, ki je sestavni del pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena URS. Šele z vročitvijo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine namreč nasprotna stranka sploh izve, da je bil zoper njo sprožen sodni postopek, in šele z ugovorom zoper ta sklep prvič dobi možnost izjavljanja v postopku. Takojšnje zavrženje ugovora pa ne pomeni meritorne presoje navedb v tem ugovoru in je z njim pravica do izjavljanja v postopku za stranko izgubljena.
Ustavno sodišče je dalje navedlo, da je v odločbi v zadevi Up-39/95 z dne 16. januarja 1997 poudarilo, da se mora pravdni postopek voditi ob spoštovanju temeljne zahteve po enakopravnosti in procesnem ravnotežju strank ter spoštovanju njihove pravice, da se branijo pred vsemi procesnimi dejanji, ki lahko vplivajo na njihove pravice in interese. Bistven element pravice do enakopravnosti pravdnih strank je zahteva po enakosti orožij, ki pomeni, da je treba strankam v postopku pred sodiščem zagotoviti enakovreden procesni položaj. Zapisalo je, da je doslej v ustavnosodni presoji glede enakosti orožij v dokaznem postopku sprejelo več stališč. Tako je odločilo, da iz pravice do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena URS, ki je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena URS, izhaja tudi zahteva po kontradiktornem postopku, v katerem mora biti vsaki stranki omogočeno, da predstavi svoja stališča tako glede dejanske kot glede pravne podlage spora, da predlaga dokaze ter da se izjavi o navedbah nasprotne stranke ter rezultatih dokazovanja pod pogoji, ki je ne postavljajo v neenakopraven položaj nasproti drugi stranki. S tem, ko sodišče, ki je izdalo začasno odredbo, pritožniku pred izdajo začasne odredbe ni vročilo predloga za izdajo začasne odredbe in mu tako ni omogočilo, da se o predlogu izjavi, hkrati pa mu ni omogočilo vložitve ugovora zoper izdano začasno odredbo, o katerem bi samo odločilo in s tem zadostilo zahtevi po kontradiktornosti, je pritožnika postavilo v bistveno slabši položaj v postopku od tožnikovega in kršilo njegovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena URS. Ustavno sporno z vidika pravice do enakega obravnavanja bi bilo ravnanje sodišča, ki bi se odločilo, da bo izvedlo dokaz z zaslišanjem strank, vendar bi brez utemeljenega razloga zaslišalo le eno stranko, druge pa ne. Ustavno sodišče je ugotovilo kršitev pravice do enakosti orožij v primeru, ko sodišče ni spoštovalo zahteve, da se ne sme poslabšati položaj stranke, če dokaza, ki ga predlaga in bi ji bil v prid, ni mogoče izvesti iz razloga, ki ni na njeni strani (pač pa, v tem primeru, zato, ker toženec iz upravnega spora sodišču ni poslal vseh spisov upravne zadeve), je svojo dosedanjo prakso povzelo Ustavno sodišče. K temu je dodalo, da se v največji mogoči meri k ustavno zahtevani vzpostavitvi enakosti orožij pripomore s tako ureditvijo, ki zagotavlja, da nima nobena od strank prednosti pred drugo.
O izpodbijanih določbah ZIZ
Zatem je Ustavno sodišče spomnilo, da iz ustaljene razlage izpodbijanih zakonskih določb izhaja, da za dolžnika zadošča, da v ugovoru predlaga dokaze (lahko tudi le lastno zaslišanje), pri čemer ni omejitev glede izbora dokaznih sredstev (le listine, na katere se sklicuje, mora dolžnik ugovoru praviloma priložiti, razen v primeru, ko listine ni pri njem in je ni mogel pridobiti brez posredovanja sodišča). Pri določenih specifičnih tipih dopustnega ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine (negativna dejstva, ugovor nevednosti) se dolžnik lahko predlaganju dokazov celo izogne. Ko to ni mogoče, mora dolžnik, da bi izpolnil merila obrazloženosti ugovora, predlagati dokaze, ki so relevantni, to je v zvezi z zatrjevanimi pravno pomembnimi dejstvi. Dolžniku vendarle ni treba predlagati vseh dokazov, ki jih v trenutku vložitve ugovora ima, niti dokazov za vsa dejstva, ki jih navaja v ugovoru. Iz ustavnosodne presoje izhaja, da je neobrazložen samo ugovor, ki za trditve, ki jih navaja, ne vsebuje nobenih dokazov, ki bi bili povezani s temi dejstvi oziroma trditvami. To je po presoji Ustavnega sodišča v skladu s ciljem zahteve po obrazloženosti ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, kot je bil pojasnjen že ob sprejemanju ZIZ. Vlada je v spremnem gradivu k predlogu zakona pojasnila, da ji je Državni zbor po opravljeni prvi obravnavi naložil, naj se ureditev ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine spremeni tako, da se prepreči vlaganje neutemeljenih in pavšalnih ugovorov, je razložilo Ustavno sodišče.
To je pojasnilo, da pa po drugi strani upniku predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine nikoli ni treba priložiti dokazov. Prav tako mu ni treba priložiti verodostojne listine, ki je listinski dokaz, temveč jo mora le določno označiti in navesti datum zapadlosti terjatve. Sklep o izvršbi se izda avtomatizirano, ne da bi se preverjala resničnost vsebine predloga za izvršbo.
Ustavnosodna presoja
Ustavno sodišče je moralo najprej presoditi, ali drugi odstavek 61. člena in peti odstavek 62. člena ZIZ sploh posegata v pravico dolžnika iz postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena URS v delu, v katerem ta zagotavlja ravnovesje procesnih položajev upnika in dolžnika v dokaznem postopku. Zapisalo je, da iz teh zakonskih določb izhaja, da se brez vsebinske presoje utemeljenosti upnikovega zahtevka zavrne neobrazložen ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, če v njem dolžnik ne predlaga dokazov, s katerimi se utemeljujejo dejstva, ki jih je navedel v ugovoru. S tem postane pravnomočen naložitveni del sklepa o izvršbi. Po drugi strani za upnika res ne velja ekvivalentna zahteva glede vsebine predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Upnik lahko doseže izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ne da bi v predlogu navedel ali mu priložil dokaze, je opozorilo Ustavno sodišče. Vendar je po mnenju slednjega treba upoštevati, da je sodna praksa znatno omilila trdoto opisane ureditve za dolžnika, saj se v določenih primerih ugovor šteje za obrazložen, čeprav dolžnik v njem ni predlagal dokazov. Poleg tega dokazno breme dolžnika ni zelo zahtevno; zadošča že na primer, da predlaga svoje zaslišanje.
Ustavno sodišče je dalje pojasnilo, da če določeni položaji niso v bistvenem enaki, URS ne zahteva njihovega enakega urejanja. Pri oceni (ne)enakosti primerjanih položajev pa se Ustavno sodišče ne sme osredotočiti le na določene izbrane vidike, značilnosti posameznega položaja, temveč mora upoštevati vse vidike, značilnosti ipd., ki ponazarjajo naravo in namen primerjanih prvin, njihovo bistvo. Le to omogoča ustrezno oceno njihove primerljivosti za potrebe presoje z vidika splošnega načela enakosti iz drugega odstavka 14. člena URS.
Po presoji Ustavnega sodišče je podobno pri enakosti orožij oziroma enakopravnosti strank znotraj postopka potrebna celovita, sintetična ocena položajev obeh strank postopka. V 22. členu URS ne zahteva, da bi bile njune pravice in obveznosti vedno in brez izjeme, v vseh položajih, enake. Kot smiselno izhaja iz ustavnosodne presoje, do posega v to človekovo pravico pride, ko je zakonodajalec eno od strank postavil v »bistveno slabši položaj« ali »eni od strank dal prednost pred drugo« ali »poslabšal položaj ene stranke v primerjavi z drugo«. Prav vsaka razlika v procesnih obremenitvah in dolžnostih strank ne pripelje do posega v procesno enakost orožij. Posega tako ni, ko stranki v nekem vidiku postopka dejansko nista v bistveno enakem položaju. Posega v to pravico ni niti tedaj, ko asimetrija v pravicah in obveznostih strank ni pomembna oziroma bistvena, je poudarilo Ustavno sodišče.
Izpostavilo je, da mora dolžnik ugovoru dejansko predložiti dokaze le tedaj, ko priznava obstoj pravnega temelja uveljavljane terjatve (poslovnega razmerja), hkrati pa tudi obstoj in avtentičnost verodostojne listine (in to, da ima dovolj podatkov, da se do nje opredeli), tudi če oporeka pravni pravilnosti njene vsebine. Dolžnik, ki te ne priznava, namreč lahko vloži ugovor neobstoja pravnega temelja ali ugovor nevednosti, v katerem zatrjuje, da ne ve, ali upnik sploh ima verodostojno listino, oziroma da mu v predlogu označena listina ni znana ali da se do nje ne more opredeliti. Tema ugovoroma ni dolžan predložiti dokazov. Ko je tako, predlagatelj po mnenju ustavnih sodnikov v bistvu zatrjuje protiustavnost ureditve, ki nalaga predložitev dokazov v prvi vlogi v postopku le dolžniku, ne pa upniku, vendar to dejansko le v položaju, ko dolžnik ne ugovarja niti obstoju pravnoposlovnega razmerja niti obstoju in avtentičnosti verodostojne listine, o njej pa se je tudi sposoben izreči. V takem položaju pa postane ustavnopravno upoštevno, da je verodostojna listina (torej faktura, menica in ček, javna listina, overjeni izpisek iz poslovnih knjig, overjena zasebna listina, listina, ki ima po posebnih predpisih naravo javne listine, in pisni obračun prejemkov iz delovnega razmerja) kvalificirana listina, za katero je zakonodajalec ocenil, da je podana večja verjetnost njene verodostojnosti kot pri navadni zasebni listini, je prepričano Ustavno sodišče.
Zapisalo je, da upnik, ki ima listino take kakovosti in teže ter je na podlagi navedbe o njenem obstoju izposloval sklep o izvršbi, ni v bistveno enakem položaju kot dolžnik, ki je ta sklep prejel in se odloča, ali bo zoper njega vložil ugovor. Zahteva po predložitvi ugovoru dokazov preprečuje vlaganje očitno neutemeljenih oziroma frivolnih ugovorov zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Če po drugi strani očitno neutemeljeno oziroma frivolno ravna upnik in na primer vloži predlog za izvršbo na podlagi neobstoječe verodostojne listine ali take listine z izmišljeno vsebino, dolžnik zlahka doseže razveljavitev takega sklepa o izvršbi z ugovorom neobstoja pravnega temelja ali nevednosti. Tudi če se dolžnik odloči priznati pravni temelj terjatve in se braniti s samostojnim ugovorom, kot je ugovor stvarnih napak ali plačila obveznosti, doseže standard obrazloženega ugovora razmeroma enostavno – zadošča, da predlaga vsaj en dokaz, ki je v zvezi z zatrjevanimi dejstvi, in to je lahko tudi njegovo zaslišanje, je navedlo Ustavno sodišče.
Zaključek
Po presoji Ustavnega sodišča zato celovito in sintetično gledano izpodbijana drugi odstavek 61. člena in peti odstavek 62. člena ZIZ ne ustvarjata procesnega neravnotežja v smislu bistvenega poslabšanja položaja dolžnika v primerjavi z upnikom ter zato ne posegata v 22. člen URS.
Pripravil: Patricij Maček
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
