Okrajno sodišče v Ljubljani je obsojenega B. B. s sodbo spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), obsojena C. C. in A. A. pa za kriva storitve kaznivega dejanja prikrivanja po tretjem in prvem odstavku 217. člena KZ-1. Vsem trem obsojencem je izreklo kazen zapora ter plačilo premoženjskopravnega zahtevka oškodovancu. Ker B. B. in A. A. v pritožbenem postopku nista bila uspešna, sta vložila zahtevi za varstvo zakonitosti, jedro katerih je bilo v zatrjevanju kršitve pravice obsojenih B. B. in A. A. do obrambe, ker se izpodbijana pravnomočna sodba opira na zagovor soobsojenega C. C., ki ga ni bilo mogoče preizkusiti v skladu z jamstvi pravice do zaslišanja obremenilnih prič, in na dopis Interpola Beograd, glede katerega ni bilo omogočeno, da preverita izvor (avtentičnost) listine in verodostojnost v njej navedenih podatkov bodisi s pridobitvijo izpiska iz srbskega sistema za prehajanje državne meje bodisi z zaslišanjem avtorja tega dopisa.
Vrhovo sodišče se je v sodbi I Ips 6070/2016 primarno opredelilo do pravice do zaslišanja obremenilnih prič.
Pravica do zaslišanja obremenilnih prič (29. člen Ustave RS v zvezi s točko d tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic) obdolžencem v kazenskem postopku zagotavlja, da se seznanijo z obremenilnimi izjavami in v zvezi z njimi zaslišijo njihovega avtorja bodisi takrat, ko so bile izjave dane, bodisi pozneje v postopku. Bistvo navedenega jamstva je torej pravica obdolženca, da preizkusi verodostojnost in zanesljivost obremenilnih izjav tako, da se mu omogoči ustno zasliševanje njihovega avtorja v svoji navzočnosti.
Pojem obremenilne priče je odvisen od narave konkretnega dokaza in okoliščin vsakokratne zadeve, na splošno pa velja, da se ne nanaša samo na izjave oseb, ki kot priče izpovedujejo pred sodiščem na glavni obravnavi, temveč na vse izjave, ki se v kazenskem postopku uporabijo kot dokaz v korist tožilca. Pod okrilje tega pojma so bili v dosedanji praksi Ustavnega in Vrhovnega sodišča poleg prič uvrščeni tudi soobdolženci, ki v kazenskem postopku podajo obremenilne izjave, in druge osebe, na primer sodni izvedenci, ki so izdelali za obdolženca obremenilno izvedensko mnenje, ali policisti, ki so sestavili za obdolženca obremenilna uradna poročila.
Glede zagovora soobsojenega C. C. je Vrhovno sodišče ponovilo, da je svojo izjavo podal v fazi posameznih preiskovalnih dejanj, medtem ko se je na glavni obravnavi branil z molkom. Zaradi tega je prvostopenjsko sodišče prebralo njegov zagovor (prvi odstavek 325. člena Zakona o kazenskem postopku – ZKP), medtem ko na vprašanja strank oziroma sodišča ni želel odgovarjati. Glede na utrjeno sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) se šteje, da v primeru, kadar soobdolženec kot avtor obremenilne izjave pozneje med postopkom uporabi privilegij zoper samoobtožbo in se brani z molkom (oziroma ne želi odgovarjati na vprašanja), obdolženec ne more uresničevati svoje pravice do obrambe.
Seveda pa novejša praksa ESČP v teh primerih narekuje celovito in medsebojno povezano presojo treh vprašanj (kriterijev), na podlagi katerih se ocenjuje, ali je bil postopek zoper obdolženca kot celota pošten. Presoditi je treba: (1) ali so podani opravičljivi razlogi za opustitev neposrednega zaslišanja priče, (2) ali je izjava priče edini ali odločilen dokaz, na katerega se opira obsodilna sodba, in (3) ali so sodišča v zadostni meri poskrbela za uravnoteženje slabšega položaja obrambe.
Vrhovno sodišče je po preučitvi obrazložitve dokazne ocene za obsojenega B. B. ugotovilo, da se ne opira na zagovor soobsojenega C. C. Za obsojenega B. B. zagovor soobsojenca ni bil odločilni, še manj pa edini obremenilni dokaz, na katerem bi temeljila izpodbijana sodba, niti v kontekstu celotne dokazne ocene ni imel precejšnje (obremenilne) teže. Na tej podlagi je sodišče zaključilo, da pravica obsojenega B. B. do učinkovite obrambe zaradi nezmožnosti neposrednega zaslišanja soobsojenega C. C. ni bila v ničemer okrnjena, saj sta sodišči prve in druge stopnje obsodilno sodbo utemeljili na drugih dokazih, kar pomeni, da tudi očitek zagovornika B. B. o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 29. členom Ustave RS in 6. členom EKČP v tem delu ni utemeljen.
Procesna situacija obsojenega A. A. je drugačna. Sodišče prve stopnje je svoje dokazne zaključke gradilo prvenstveno na zagovoru soobsojenega C. C., ki je opisal okoliščine v zvezi s prevzemom vozila v Sloveniji, prevozom prek Madžarske v Srbijo, izročitvijo vozila neugotovljeni osebi ter vrnitvijo obeh obsojencev z avtobusom nazaj v Slovenijo, vse v sodelovanju s soobsojenim A. A. Dokazna ocena soobsojenčevega zagovora se prepleta s podatki o prehajanju srbske državne meje, kot izhajajo iz dopisa Interpola Beograd, kar po presoji prvostopenjskega sodišča deloma ovrže navedbe C. C. (o času prevzema vozila v Ljubljani), deloma pa potrjuje njegov zagovor (glede vstopa obsojencev v Srbijo in njune takojšnje vrnitve v Slovenijo z avtobusom). Zagovor soobsojenega C. C. ima tudi pomemben spoznavni prispevek pri presoji sostorilstva in oceni krivdnega odnosa obeh obsojencev do dejanja, kar vse pritrjuje stališču zahteve zagovornika obsojenega A. A., da je glede tega obsojenca zagovor soobsojenca C. C. odločilni dokaz, na katerem temelji obsodilna sodba.
Ob presoji prej navedenih kriterijev, z uporabo katerih se ocenjuje, ali je bil postopek zoper obdolženca kot celota pošten, je Vrhovno sodišče ugotovilo, da sodišči nižje stopnje zagovora obsojenega C. C. nista ocenjevali posebno previdno in z zavedanjem, da je lahko verodostojnost njegovih izjav v primerjavi z izjavami prič vprašljiva, dokazna vrednost njegovih navedb pa manjša zato, ker niso bile preizkušene z neposrednim postavljanjem vprašanj preostalih udeležencev postopka. Drugič, dokazna ocena pravnomočne sodbe pokaže, da zagovor soobsojenca podpirajo samo podatki iz dopisa Interpola Beograd o prehodu srbske državne meje na določen dan, medtem ko glede drugih okoliščin ne obstajajo drugi neposredni dokazi razen soobsojenčevega zagovora. Tudi glede tretjega kriterija sodišče ugotavlja, da niso bili vzpostavljeni procesni ukrepi, ki bi obrambi obsojenega A. A. omogočili učinkovito izpodbijanje verodostojnosti soobsojenčevega zagovora ter s tem uravnotežili slabši položaj, v katerega je bil obsojenec postavljen zaradi nezmožnosti neposrednega zaslišanja avtorja zanj obremenilnih izjav.
Ker se pravnomočna sodba za obsojenega A. A. v odločilni meri opira na zagovor soobsojenca, ki ga obsojenčeva obramba med postopkom ni imela priložnosti neposredno zaslišati oziroma na druge ustrezne načine preizkusiti verodostojnosti njegovih izjav, je v tem delu zaradi kršitve pravice obsojenega A. A. do obrambe in, širše, njegove pravice do poštenega sojenja podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s kršitvijo 29. člena Ustave RS in 6. člena EKČP. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju ponovno zaslišati soobsojenega C. C. v navzočnosti obdolženega A. A. ter nato pri izdaji sodbe upoštevati standarde, ki jih za pošteno sojenje določa ustaljena (ustavno)sodna praksa glede pravice do zaslišanja obremenilnih prič.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
