Načeloma morajo biti v enakem položaju le tisti razlaščeni lastniki, katerih zemljišča so imela enak izvorni status, ki so bila razlaščena za enak namen in ki so bila tudi sicer v vseh lastnostih primerljiva.
Upravna enota Kranj je z odločbo nasprotnemu udeležencu razlastila dve nepremičnini, na tej podlagi pa mu je sodišče prve stopnje določilo odškodnino v višini nekaj več kot 38.000 evrov, drugostopenjsko sodišče pa je tak sklep potrdilo. Ker se razlaščeni lastnik z višino odškodnine ni strinjal, ker naj bi bila njegova nepremičnina kot stavbno zemljišče vredna več, je vložil revizijo.
Vrhovno sodišče je v svojem sklepu II Ips 24/2023 najprej poudarilo, da v skladu s prvim odstavkom 105. člena > Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1), ki je pravna podlaga za odločitev v tej zadevi, pripada lastniku za razlaščeno nepremičnino ustrezna odškodnina oziroma enakovredna nadomestna nepremičnina. Pri oceni vrednosti razlaščene nepremičnine se po tretjem odstavku 105. člena ZUreP-1 poleg strokovnih standardov upoštevajo tudi namembnost zemljišča pred uveljavitvijo prostorskega akta, ki je podlaga za razlastitev, kakor tudi dejansko stanje nepremičnine na dan uvedbe razlastitvenega postopka.
Ker je jedro spora v obravnavani zadevi razlaga zakonskega pojma »namembnost zemljišča pred uveljavitvijo prostorskega akta, ki je podlaga za razlastitev«, se je Vrhovno sodišče oprlo na svoje stališče v primerljivi zadevi (II Ips 279/2017), in sicer se ta zakonski pojem razume tako, da ni upošteven le tisti prostorski izvedbeni akt, ki je neposredna podlaga za razlastitev in s katerim se izkazuje javna korist za razlastitev, ampak so pomembni tudi morebitni drugi, prej sprejeti akti, na podlagi katerih so zemljišča pridobila status stavbnih zemljišč, vendar – in to je bistveno – ravno zaradi nameravane gradnje infrastrukture.
Sodišče je poudarilo, da sta bila oba akta, planski in izvedbeni, kolikor se nanašata na del, kjer leži revidentu razlaščeno zemljišče, sprejeta prav zaradi gradnje (prestavitve) ceste. Revidentovo zemljišče zato statusa stavbnega zemljišča ni imelo izvorno, ampak ga je pridobilo izključno zaradi nameravane gradnje ceste in razlastitve. Pri tem namen, zaradi katerega je prišlo do prestavitve ceste, ni odločilen. Odločilno je le, da je bil potek prestavljene trase ceste že od začetka, torej od sprejetja planskega akta, načrtovan čez revidentovo zemljišče, četudi se je njena trasa prestavila zaradi širitve letališča.
Sodišče je zavrnilo tudi revizijsko tezo, da bi morala biti vsem razlaščencem na istem območju prisojena za m2 zemljišča enaka odškodnina. Poudarilo je, da je za določitev cene odločilna konkretna namembnost vsakega posameznega razlaščenega zemljišča. Načeloma morajo biti v enakem položaju le tisti razlaščeni lastniki, katerih zemljišča so imela enak izvorni status, ki so bila razlaščena za enak namen in ki so bila tudi sicer v vseh lastnostih primerljiva. Na višino odškodnine ne morejo vplivati cene, ki jo za zemljišča (četudi v neposredni bližini), ki niso bila razlaščena in so na prostem trgu, lastnikom ponujajo privatni investitorji. Te cene so rezultat zasebnih pogajanj in upoštevanja različnih zasebnih interesov ter dejavnikov, ki se ne pokrivajo z zakonskimi kriteriji.
V zvezi z navedbami, da je sosednja občina prodala primerljiva zemljišča za gradnjo iste ceste po veliko višji ceni, je sodišče poudarilo, da razlaščencu pripada odškodnina v skladu s cenitvijo, kot jo je v nepravdnem postopku v skladu z zakonsko določenimi kriteriji in strokovnimi standardi opravila izvedenka ustrezne stroke (tretji odstavek 105. člena ZUreP-1).
Ne drži niti, da je določitev odškodnine po ZUreP-1 urejena drugače, kot je bila po pred njim veljavnim Zakonom o stavbnih zemljiščih (ZSZ): po obeh je pri določitvi odškodnine za razlaščeno zemljišče bistven namen, za katerega se je zemljišče uporabljalo do sprejetja akta, s katerim je bil zaradi predvidene gradnje infrastrukture spremenjen status zemljišča kot prvi od dveh elementov za ugotovitev vrednosti zemljišča, določenih v prvem odstavku 105. člena ZUreP-1. Drugi, dodaten, prav tam določen element je dejansko stanje zemljišča, kakršno je v trenutku uvedbe postopka razlastitve. Revident se tako neutemeljeno zavzema za upoštevanje statusa zemljišča ob uvedbi postopka razlastitve. Tedaj je pomembno le dejansko stanje zemljišča, ki je bilo v obravnavanem primeru nesporno gozd.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
