(So)lastnik lahko v določenih primerih upravičeno in legitimno varuje svoj dom pred neželenimi vstopi drugega solastnika v svojo zasebnost, tudi z zamenjavo ključavnice. Ta omejitev pa drugemu solastniku ne odvzema prostega in svobodnega razpolaganja s preostalimi vidiki (so)lastninske pravice.
Pravdni stranki sta bivša zunajzakonska partnerja, ki sta solastnika spornega stanovanja. Tožnik, ki je lastnik 3/10 stanovanja, je od toženke, ki je lastnica 7/10 stanovanja, nekaj let po svoji izselitvi iz stanovanja zahteval izročitev ključev stanovanja, prepoved onemogočanja vstopa v stanovanje in plačilo uporabnine spornega stanovanja od januarja 2015 do marca 2020. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka vzpostaviti prejšnje stanje tako, da tožniku izroči ključe stanovanja, in da se ji prepoveduje v prihodnje posegati v posest tožnika s tem, da mu onemogoča vstop v sporno stanovanje. Prav tako ji je naložilo plačilo uporabnine za stanovanje. Zoper tako odločitev se je toženka pritožila, vendar je sodišče druge stopnje njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
V revizijskem postopku je Vrhovno sodišče ugotavljalo, ali zahteva tožnika po izročitvi ključa stanovanja, ki ga je prostovoljno zapustil, ker je sočasno prekinil njuno zunajzakonsko skupnost, pomeni kršitev toženkinih ustavnih pravic do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja.
Revizijsko sodišče je v svojem sklepu II Ips 59/2023 najprej poudarilo, da sta sodišči nižjih stopenj glede na 37. in 99. člen > Stvarnopravnega zakonika (SPZ) razlagali, da je lastninska pravica pravica imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati. Po drugi strani pa je solastninska pravica pravica več oseb (solastnikov) na nerazdeljeni stvari, če je delež vsakega izmed njih določen v sorazmerju s celoto – idealni delež (prvi odstavek 65. člena SPZ). Pri solastninski pravici gre za to, da je razdeljena pravica, ne pa stvar sama. Solastnik ima pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov (prvi odstavek 66. člena SPZ).
Vendar lastninsko pravno varstvo ni nujno (vedno) absolutno. Človekove pravice in temeljne svoboščine so namreč omejene s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ustava (15. člen > Ustave RS). Zato mora pri svojem odločanju sodišče upoštevati tudi druge človekove pravice in svoboščine ter v primeru trka kolidirajočih pravic ((so)lastnikov) te tudi ustavnoskladno uravnotežiti. Svoboda volje in avtonomije imetnika lastninske pravice je v solastninskem razmerju za vsakega posameznika omejena z enako ustavno varovanim položajem drugih lastnikov, pri čemer ta ne sme biti bistveno okrnjena ali izključena, posebej ne tako, da bi imelo večjo težo in pomen samovoljno ravnanje drugega solastnika, ki bi ustvarjalo neravnotežje. (So)lastninsko pravico posameznika oziroma upravičenja, ki iz nje izvirajo, mora sodišče pretehtati glede na ustavnopravno zajamčene pravice drugega in skrbno poiskati ustrezno ravnotežje med njimi, v katerem bodo odnosi solastnikov v razmerju do predmeta lastnine ustrezno umeščeni glede na njihova razmerja in vse preostale okoliščine primera. V primeru kolizije tožnikove ustavno varovane pravice in enakovrednih toženkinih pravic lahko solastnika svoji pravici uresničujeta v zoženem dometu, tako da pri izvrševanju pravice enega ne pride do čezmernega posega v pravico drugega. V takem primeru mora sodišče obseg izvrševanja vsake od kolidirajočih pravic zmanjšati na tisto mero, ki je nujna zaradi uresničitve človekove pravice drugega.
Sodišče je opozorilo na svoja v preteklosti sprejeta stališča (na primer VSRS II Ips 114/2008), iz katerih izhaja, da je nesprejemljivo stališče o absolutnosti človekove pravice do zasebne lastnine, ko ta pride v nasprotje s človekovima pravicama do zasebnosti (35. člen URS) in nedotakljivosti stanovanja (36. člen URS), in da je solastniku mogoče odreči določeno lastninsko pravno varstvo takrat, ko bi bilo z ugoditvijo zahtevku nesorazmerno poseženo v navedeni ustavni pravici. Če nastane spor, je treba v vsakem primeru posebej ugotoviti obseg in vsebino upravičenj obeh pravdnih strank in po njunem tehtanju dati prednost tisti stranki, katere pravica je vrednostno močnejša, tako da je poseg v ustavno zagotovljene človekove pravice v skladu z načelom sorazmernosti.
Pravico do zasebnosti iz 35. člena URS je Ustavno sodišče opredelilo kot »bolj ali manj sklenjeno celoto človekovih ravnanj in ukvarjanj, občutij in razmerij, za katero je značilno in konstitutivno, da si jo človek oblikuje in vzdržuje sam ali sam z najbližjimi, s katerimi je v intimni skupnosti, npr. z življenjskim partnerjem, in da v njej biva z občutkom varnosti pred vdorom javnosti ali kogarkoli nezaželenega. Običajni in bistveni del ali vidik te celote je bivanje, domovanje; materialno okolje zanj je bivališče, dom, stanovanje. Dejanska in izključna oblast nad prostorom stanovanja in nad vsemi predmeti v njem je bistveni del in pogoj domovanja kot sestavine človekove zasebnosti.« Ob tem je poudarilo tudi, da je nedotakljivost stanovanja iz 36. člena ustave opredeljena še kot posebna človekova pravica v sklopu ustavnega varstva človekove zasebnosti. Ta pravica ne zagotavlja samo nedotakljivosti stanovanja (torej prostora), temveč je eden od vidikov posameznikove zasebnosti, ki svojo zasebno in družinsko življenje vzdržuje prav v svojem domu.
Vrhovno sodišče je poudarilo, da je toženka že v odgovoru na tožbo izpostavila, da gre za stanovanje, ki ga bivša partnerja ne moreta uporabljati neodvisno drug od drugega, ter da želi toženka svobodno bivati v intimi svojega doma, brez nezaželenih vdorov, odnosov oziroma celo potencialnega sobivanja z drugimi, konkretno z bivšim zunajzakonskim partnerjem. S tem je dejansko opozarjala na svoji pravici iz 35. in 36. člena URS, pri čemer izrecno sklicevanje na ustavne pravice ob načelu iura novit curia ni potrebno.
Sodišče je še opozorilo, da bi razlogovanje sodišč nižjih stopenj, s katerim sta dopustili neomejen dostop tožniku do sporne nepremičnine, lahko pomenilo prestop praga tistega dela toženkine ustavno varovane pravice do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja, ki se izraža v svobodnem prebivanju v domačem stanovanju. Ker sodišči nižjih stopenj nista ugotavljali vseh relevantnih okoliščin oziroma nista opravili tehtanja izpostavljenih okoliščin, ki bodo vplivale na pravilno odločitev, sorazmerno glede na pomen medsebojno kolidirajočih pravic pravdnih strank, je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in delno razveljavilo sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
