c S

IZ SODNE PRAKSE: Delni umik tožbe

27.03.2024

Če stranka delno umakne tožbo takoj po izpolnitvi zahtevka, to ne pomeni umika tožbe in s tem neuspeha v postopku. Tožnik mora zaradi delnega umika tožbe toženki povrniti sorazmerni del stroškov pravdnega postopka, stroški glede dela zahtevka, s katerim je uspel, pa se odmerijo po uspehu.

18. junija je iz tožnikove obore pobegnil merjasec, o čemer je tožnik takoj obvestil tako lovsko družino, na območju katere je obora, kot tudi lovsko družino, katere član je tožnik, naslednji dan pa še lovskega inšpektorja. Še isti dan, ko je merjasec pobegnil, ga je uplenil član lovske družine, tj. toženke.

Tožnik je zoper lovsko družino vložil tožbo, s katero je zahteval izročitev merjaščevih čeljusti in čekanov, plačilo 168,00 evra, kar je znesek obogatitve toženke, ki je trup merjasca prodala, ter plačilo stroškov postopka. Na naroku za glavno obravnavo je priča, lovski inšpektor, ostanke čeljusti in čekanov izročil tožniku, zato je ta v tem delu tožbo umaknil. Sodišče prve stopnje je tako v svoji sodbi toženki naložilo plačilo 168,00 evra in stroškov postopka. Toženka je zoper tako sodbo vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter med drugim navajala, da je tožnik o pobeglem merjascu obvestil samo dva lovca iz vsake lovske družine, ne upravljavcev lovišč, zaradi česar meni, da tožnik svoje dolžnosti ni izpolnil, saj lovska družina o pobeglem merjascu ni bila obveščena.

Višje sodišče je v sodbi I Cp 562/2023 ugotovilo, da je pritožba delno utemeljena.

Sodišče je najprej opozorilo na 50. člen > Zakona o divjadi in lovstvu (ZDLov-1), ki v osmem odstavku določa, da mora o pobegu divjadi iz obore lastnik oziroma imetnik obore takoj obvestiti zavod, lovsko inšpekcijo in upravljavce lovišč in lovišč s posebnim namenom. Lastnik oziroma imetnik obore more pobeglo divjad ujeti v osmih dneh od dneva, ko je bil pobeg ugotovljen, sicer se pobegla divjad šteje za prosto živečo divjad.

Ker je tožnik o pobeglem merjascu obvestil tako lovsko družino kot lovsko inšpekcijo, je ravnal pravilno, pri čemer je višje sodišče pritrdilo sodišču nižje stopnje, da tožniku ni mogoče očitati, da ni obvestil zavoda, ker je inšpektor tisti, ki zavod obvešča o pobegli divjadi.

Sodišče je kot zmotno ugotovilo tudi stališče iz pritožbe, da je podlaga zahtevka lahko le odškodninska ter da toženka ni kriva za nastanek škode. Glede tega se je oprlo na prvi odstavek 190. člena > Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. V obravnavanem primeru je vrnitvena obveznost nastala tako glede čekanov in čeljusti kot glede denarja, ki ga je toženka nesporno pridobila s prodajo mesa.

Sodišče je tudi opozorilo, da je tožeča stranka delno umaknila tožbo takoj po izpolnitvi zahtevka, kar ne pomeni umika tožbe in s tem neuspeha v postopku (na podlagi česar bi tožeča stranka bila dolžna povrniti stroške nasprotni stranki). Gre namreč za delni umik (prvi odstavek 158. člena > Zakona o pravdnem postopku (ZPP)); o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka se odloča po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka pa se stroški odmerjajo po uspehu. Če gre za umik po delni izpolnitvi zahtevka, lahko tožnik od toženca zahteva toliko stroškov, kolikor mu jih pripada po drugem odstavku 154. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je štelo, da je tožnik v celoti uspel z zahtevkom. Delno izpolnitev zahtevka (ko je inšpektor tožniku izročil čeljusti in čekane) je napačno štelo za pripoznavo tega dela zahtevka. Višje sodišče v sodbi opozarja, da je toženka pripoznavo izrecno izključila ter da inšpektorjeva izročitev čekanov in čeljusti tožniku ne pomeni toženkine izpolnitve zahtevka. Ker ni šlo za delno izpolnitev zahtevka, mora tožnik zaradi delnega umika tožbe toženki povrniti sorazmerni del stroškov pravdnega postopka (prvi odstavek 158. člena ZPP), stroški glede dela zahtevka, s katerim je uspel, pa se odmerijo po uspehu.

Pripravila: mag. Jasmina Potrč


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.