Fišer je v intervjuju, ki je bil objavljen v soboto, dejal, da je več kot jasno, da hoče minister dobiti tisto, česar nima - vlogo pri odločanju o kazenskem pregonu. Po prenosu tožilstva pod pristojnost notranjega ministrstva je Fišer opazil, da se dogajajo stvari, "ki bi jih bilo treba presekati". Kot je pojasnil, je neprijetno delati, ko ti ministrstvo za notranje zadeve gleda pod prste.
Na vprašanje, ali tega ni počelo tudi pravosodno ministrstvo, je Fišer sicer priznal, da tudi to je, vendar da je situacija bistveno različna. Če tožilstvu pod prste gleda tisti, ki mu dostavi največje število kazenskih ovadb, in to je organ v sestavi notranjega ministrstva, torej policija, je to po Fišerjevih besedah nekaj povsem drugega, kot če to počne pravosodno ministrstvo, ki opisane pristojnosti nima. Na MNZ menijo, da to ne predstavlja resnega argumenta, ki bi govoril proti prenosu pristojnosti.
Fišer je spregovoril tudi o spremembah tožilske zakonodaje, ki naj bi šle v smer krepitve pristojnosti notranjega ministra. Svoje predloge so po Fišerjevih besedah tudi posredovali ministrstvu. Nekatere predloge je ministrstvo sprejelo kot možne, jim dodalo druge, "ki jih sploh nismo predlagali", nekatere pa je popolnoma opustilo, je pojasnil Fišer. Ministrstvo pa trdi, da bo nekatere pripombe, ki so jih na skupnem sestanku izrekli predstavniki državnega tožilstva, upoštevalo.
Na MNZ sicer obžalujejo, da se javno polemizira o grobih osnutkih tožilske zakonodaje, javno kritiziranje besedila, ki nima še niti oblike osnutka, pa se jim ne zdi konstruktivno.
Predlogi, ki so jih v prvi fazi posredovali samo državnemu tožilstvu, so predstavljali predvsem spremembe, ki bi ponovno omogočile učinkovito delovanje državnotožilske organizacije, so zapisali na MNZ v sporočilu za javnost. Generalnemu državnemu tožilcu, ki je odgovoren za učinkovito delovanje državnega tožilstva, pa bi omogočile učinkovito in uspešno vodenje institucije, so dodali.
Ob tem pa na MNZ ponavljajo, da ne pripravljajo zakona, s katerim bi omogočili vpliv politike na samostojnost državnih tožilcev pri obravnavanju kazenskih zadev. Vendar pa izpostavljajo, da imajo vse demokratične države vzpostavljen tudi učinkovit in ustrezen nadzor nad delom posameznih državnih institucij in da državno tožilstvo pri tem ne more biti izjema.
