Zakon o mednarodni zaščiti določa, da mora prosilec za zaščito sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. V svojem 22. členu pa zakon govori o tem, da mora pristojni organ po uradni dolžnosti ugotoviti dejansko stanje.
V postopku pristojni organ preverja izjave prosilca v povezavi z informacijami o izvorni državi. Ob tem pa zakon v tretjem odstavku tega člena piše tudi, da pristojni organ ne upošteva informacij o izvorni državi, če ni ugotovljena splošna verodostojnost prosilca.
Postopek obravnave prošenj za mednarodno zaščito mora biti zasnovan tako, da je prosilcem zagotovljeno spoštovanje jamstev iz ustave, je zapisano v odločbi ustavnega sodišča. To se pri tem sklicuje 18. člen ustave, ki govori o prepovedi mučenja in dodaja, da po ustaljenem stališču ustavnega sodišča ta člen ustave prepoveduje tudi, da bi bila oseba, za katero obstaja realna nevarnost, da bo v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljena nečloveškemu ravnanju, tej državi izročena oziroma vanjo izgnana.
Glede na to, da zakon o mednarodni zaščiti temelji na načelu, po katerem je dolžan prošnjo za mednarodno zaščito utemeljiti prosilec, pa sodišče ugotavlja, da prosilcu ne sme biti naloženo pretežko breme dokazovanja ogroženosti, če naj bo ustava v celoti spoštovana.
Pristojni organ mora v postopku presoditi, ali so okoliščine, zaradi katerih prizadeta oseba prosi za mednarodno zaščito, take, da se lahko čuti ogrožena in ali je tak strah objektivno utemeljen. Pri tem mora upoštevati navedbe prizadete osebe v celoti in morebitne druge dokaze ter narediti zanesljivo oceno o verodostojnosti teh navedb. Vključiti mora oceno stanja v državi, v katero bi se prosilec v primeru zavrnilne odločbe moral vrniti. Ugotovitev o verodostojnosti prosilca pa mora biti vselej rezultat celovite presoje izjav in ravnanja prosilca pred in med postopkom za pridobitev mednarodne zaščite, piše ustavno sodišče.
Zato je po oceni sodišča zakonodajalec s tem, ko je dopustil, da pristojni organ ne upošteva informacij o izvorni državi, če ni ugotovljena splošna verodostojnost prosilca, posegel v pravico iz 18. člena ustave. Takšna določba namreč dopušča možnost, da pristojni organ zavrne prošnjo za mednarodno zaščito, ne da bi upošteval vse okoliščine, ki bi lahko vplivale na oceno o tem, ali bo prosilcu ob vrnitvi v državo kršen 18. člen ustave. Ker navedeni poseg ni dopusten, je ustavno sodišče razveljavilo tretji odstavek 22. člena zakona.
