"Tisto, kar se (nemška kanclerka) Merklova in (francoski predsednik) Sarkozy dogovorita, je sicer smiselno. Toda če se to ne izvede, je vse brez pomena," je dejal nekdanji finančni minister.
Kot zunanji opazovalec Mramor ocenjuje, da čaka območje evra harmonizacija fiskalnih politik in podreditev članic določenim skupnim pravilom. Brez fiskalne povezanosti namreč območje evra po njegovih besedah ne more preživeti, saj je položaj, ko je denarna politika skupna, javnofinančne politike pa popolnoma različne, nevzdržen.
Vendar pa Mramor opozarja, da pravega učinka vseh dogovorov za stabilizacijo evra in poglabljanje koordinacije gospodarskih in javnofinančnih politik v območju evra ni, ker imajo po njegovih besedah vsi ključni akterji pri dogovarjanju "figo v žepu".
Ukrepi se zato sprejmejo šele takrat, ko realnost ne dopušča več nobene druge možnosti. "Zato ocenjujem, da bo do sprememb prišlo le v primeru, če bomo doživeli tako resno krizo, da bo ta negativno vplivala ne le na ekonomskem, pač pa tudi na političnem področju," meni Mramor.
Groba ocena gospodarskih koristi uvedbe evra za članice območja skupne valute je po njegovih besedah za pol do ene odstotne točke višja gospodarska rast. Kot nadaljuje, je skoraj gotovo, da bi bilo začetno obdobje ob razpadu območja evra izjemno težko in vprašanje je, če bi ga bilo moč prebroditi brez resnih družbenih pretresov.
Kot pojasnjuje, bi prišlo do pretresov na finančnih trgih in verjetno do ponovnega vnovičnega posojilnega krča, države pa bi bile prisiljene v ostre javnofinančne ukrepe, kar bi lahko povzročilo še dodatne socialne napetosti.
"Seveda ima tudi ohranitev evra zaradi nedoslednosti v sistemu območja evra svojo ceno, a je ta zaenkrat ocenjena nižje, kot bi stala opustitev evra," pravi Mramor.
V luči neučinkovitosti ukrepov glede večje usklajenosti fiskalnih in gospodarskih politik ter politične nepripravljenosti po bolj korenitih ukrepih za razbremenitev dolžniškega bremena za ranljive članice območja evra, je Evropska centralna banka (ECB) po Mramorjevih besedah pravzaprav edina, ki intervenira in tako rešuje evro.
A centralna banka nima več veliko prostora pri svojem programu odkupovanja državnih obveznic članic evrskega območja, zato bi jo bilo treba razbremeniti skozi delovanje začasnega mehanizma za stabilnost evra na tem področju. To je sicer del dogovora voditeljev evrskega območja z 21. julija, a morajo spremembe delovanja mehanizma članice še ratificirati.
Mramor se ni izognil niti uvedbi skupnih evrskih obveznic, pri čemer je navedel možnost, da bi si članice območja skupne valute medsebojno jamčile za javni dolg do meje 60 odstotkov bruto domačega proizvoda, kolikor predvideva pakt o stabilnosti in rasti.
Po njegovih besedah bi bile te zaradi močnega jamstva 17 članic območja evra gotovo zanimiv finančni instrument in povpraševanje po njem bi gotovo naraslo. Vprašanje pa je, koliko časa bi si območje skupne valute s tem pridobilo, saj dolgoročne stabilnosti evra brez usklajenih javnofinančnih in gospodarskih politik ter spoštovanja skupnih pravil ni.
Mramor meni, da bi bil sprožilec za uvedbo skupnih evrskih obveznic lahko nesposobnost ECB, da nadaljuje z odkupovanjem državnih obveznic. Ob poznavanju nasprotovanja Nemčiji njihovi uvedbi, saj bi to podražilo financiranje nemškega dolga, pa meni, da morajo Nemci pretehtati med stroški izgube in ohranitve evra.
