Težko je zanikati, da gre za izbruh globokega socialnega nemira zaradi rastočih razlik v britanski družbi. Večina udeležencev izgredov prihaja z območij z visoko brezposelnostjo, kjer so najbolj čutili posledice krčenja socialnih programov. V njihovi neposredni soseščini pa rastejo novi olimpijski stadioni in športni objekti, v katere je vlada vložila 15 milijard funtov.
Izbruh izgredov vsebuje tudi kopico drugih sprožilcev. Kombinacija zamer na račun policije, revščine, brezposelnosti in občutka izločenosti je bila dovolj vnetljiva. Razpihalo jo je tudi prepričanje mnogih evropskih vlad, da v globalnih kriznih razmerah ni več mogoče vzdrževati sistema socialne demokracije.
Za premiera Davida Camerona je to prva resnična kriza. V ospredje spravlja njegove vodstvene sposobnosti, hkrati pa pospešuje dvom o njegovem političnem vztrajanju pri programu krčenja državnih izdatkov. Ne nazadnje razgalja nesmiselnost njegove ideje, da bi prostovoljci prevzeli nekatere manj pomembne vladne odgovornosti. Mladi Britanci te ideje tako ne dojemajo, kajti kot pravi nekdanji londonski župan, levičar Ken Livingstone, so pripadniki prve generacije po veliki depresiji, ki so jo zajeli dvomi o svoji prihodnosti, zaključi Plešnar.
