Ker je zakon padel, je moralo namreč ministrstvo na hitro pripraviti tako imenovani tehnični zakon, s katerim bomo v naš pravni sistem z velikansko zamudo prenesli smernice evropske direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah. Pa so ga splavili po tihem, da ne bi koga vznemirjali.
Površni prelet predloga zakona kaže, da najbrž res prevzema določbe iz zavrnjenega medijskega zakona, a bog varuj, da mu pogledate v drobovje. Po njem so najverjetneje šarili predstavniki neke komercialne in neke javne televizije. Javni je neznani storilec po novem dovolil promocijsko umeščanje izdelkov v TV-programe, prav tako bo lahko predvajala enako minutažo oglasnih sporočil kot njena na dobiček osredotočena tekmica. Določbe o tematskih TV-programih, ki jih za bližnjo prihodnost snuje komercialka, so iz ZAMS izpuhtele. ZAMS razkriva tendenco po razločevanju izdajateljev televizijskih programov in ponudnikov avdiovizualnih medijskih storitev, v katerih "odgovornost in uredniško neodvisnost" se ne sme posegati.
Ministrstvo za kulturo so prevzeli medijski izdajatelji. Če medijsko regulacijo po novem določajo kar izdajatelji sami, je edino smiselno, da ta betežni izrastek države preprosto humano evtanaziramo.
