Shala in Krujezi sta 9. junija 2006 na ministrstvo za notranje zadeve vložila prošnjo za azil v Sloveniji. V matični državi sta bila preganjana, vsakodnevno sta bila izpostavljena homofobnemu nasilju, nadlegovanju in diskriminaciji, ustrahovanju, grožnjam, bila sta žrtvi posilstva, družina se jima je odrekla, navajajo v društvu.
Ministrstvo za notranje zadeve je konec januarja 2007 njuni prošnji zavrnilo ter odredilo, da morata zapustiti Slovenijo takoj po pravnomočnosti te odločbe. Prosilca sta proti odločbi ministrstva vložila tožbo in sprožila upravni spor pri Upravnem sodišču v Ljubljani. Primer je prišel vse do vrhovnega sodišča, ki pa je pritrdilo sodišču na prvi stopnji, da je odločba ministrstva sporna in naj se odpravi, zadeva pa naj se vrne v vnovični postopek.
Junija 2008 je bil postopek za mednarodno zaščito ustavljen, ker sta prosilca zapustila Slovenijo, da bi pridobila azil na Nizozemskem. Kot opozarjajo v Škucu, sta bila med bivanjem v Sloveniji večkrat žrtvi nadlegovanja in nasilja uslužbencev in prebivalcev azilnega doma na Viču v Ljubljani, nekorektno ju je obravnavala tudi policija. V zvezi s temi dejanji sta vložila tudi uradne pritožbe na pristojne organe in obvestila varuha človekovih pravic. V skladu s predpisi Dublinske konvencije, ki prepoveduje prošnjo za azil v več kot eni državi EU, pa sta bila novembra 2009 deportirana v Slovenijo.
Po prihodu nazaj v Slovenijo sta znova vložila prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji, šele konec marca oz. v začetku maja 2011 pa je sektor za mednarodno zaščito ministrstva opravil prvo zaslišanje prosilcev, in sicer šele po številnih pritožbah prosilcev zaradi neutemeljenega čakanja.
Ob tem opozarjajo, da je intenzivno zaslišanje trajalo več dni, v teku postopka pa so uradniki posegali v osebno integriteto prosilcev. Priča, ki jo predlagala odvetniška pisarna, ni bila klicana na zaslišanje.
Po več kot petih letih čakanja in agonije se prosilca za mednarodno zaščito nahajata v slabem psihičnem stanju; medicinska oskrba v obliki zdravniške oskrbe in zdravil jima ni dostopna. Ne moreta si urediti temeljnih življenjskih razmer, si najti zaposlitve in zaživeti običajnega življenja, navajajo v Škucu.
V Škucu menijo, da je neukrepanje in zavlačevanje uradnih postopkov nedopustno, nehumano in protizakonito. Zakon o mednarodni zaščiti namreč predpisuje, da mora pristojni organ odločiti v najkrajšem možnem času. Poudarjajo še, da je stiska prosilcev za azil je izjemno huda, sicer ne bi že pet let čakala na rešitev.
