V kakšnem stanju prevzemate vrhovno sodišče in sodstvo v celoti?
Mislim, da je stanje v sodstvu dobro. Tudi vrhovno sodišče je ves čas nemoteno delovalo. Zapleti, ki so nastali med mojo kandidaturo, so bolj vplivali na vzdušje, kot pa na samo delo. Delo je potekalo praktično nemoteno. Enako velja tudi za sodstvo. Seveda se kažejo tudi določeni problemi, ki pa jih bomo sproti odpravljali.
Vaša kandidatura je naletela na številne kritike, vendar ne zaradi predstavljenega programa, ki je prepričal tako občno sejo vrhovnega sodišča kot Sodni svet. Kako si to razlagate?
H kandidaturi sem se prijavil na vzpodbudo več kolegov in ker nisem videl razlogov, da tega ne bi storil. Zakaj so se stvari kasneje tako zapletle? Že na samem začetku sem pričakoval določene zaplete, podobne kot leta 2000, ko je bila moja kandidatura za vrhovnega sodnika v parlamentarnem postopku. Tega pač ne morem komentirati. To lahko komentirajo tisti, ki so izrazili tovrstne pomisleke. Za nekatere sem že povedal, da držijo, za ostale sem se pa jasno opredelil, da so izmišljotine in tudi danes pri tem vztrajam. Moje gledanje na stvari je pač tako, da se z izmišljotinami in lažmi ljudi ne more onemogočiti.
Kaj boste naredili, da vas ne bo ta grenak priokus spremljal ves mandat?
V tej fazi je treba umiriti strasti, počakati, da se pesek poleže, da se ti obrisi nekako izrišejo in potem, seveda z veliko dobre volje tudi na drugi strani, pri meni je ne manjka, te probleme razrešiti. Seveda tako, da to ne bo v preveliki meri škodovalo ugledu in delovanju celotnega sodstva.
Omenili ste razmislek, ki ga boste še opravili o tem, ali boste vložili civilno tožbo. Ali ne bi to le še zavleklo razprave v javnosti o očitkih na vaš račun?
Časa za premislek je dovolj. Presoja ne sme biti obremenjena s prevelikimi čustvi. Naj se najprej stvari umirijo, potem pa se bom odločil, kako dalje.
Katere so prednostne naloge vašega programa?
To so skrajšanje časa za reševanje zadev pred vrhovnim sodiščem, krepitev argumentativne legitimitete odločitev vrhovnega sodišča, zelo pomembna naloga je tudi krepitev vrhovnega sodišča kot vrha sodne uprave.
Kakšne učinke vašega programa pričakujete in kdaj?
Učinki so različni. V programu sem navedel jasne časovne opredelitve, do kdaj bo na vseh oddelkih vrhovnega sodišča mogoče doseči, da bodo odločali o izrednih pravnih sredstvih oz. o ostalih sredstvih v povprečnem pričakovanem času za rešitev zadeve. Pomembna je seveda krepitev argumentativne legitimitete z vidika razvoja prava in enotnosti sodne prakse. Krepitev vrhovnega sodišča kot vrha sodne uprave je po mojem mnenju še posebej pomembna, ker je treba spet vzpostaviti povezavo med vrhovnim sodiščem in nižjimi sodišči tako, da bo iz tega razvidno, da gre za sistem, ki deluje po nekih enotnih pravilih. To je pomembno tudi zaradi ustvarjanja zavesti pri ljudeh, ki delajo v sistemu, da so del enotnega korpusa ter da prispevajo k uspešnosti njegovega delovanja.
Se v sodstvu morda že kažejo učinki zadnje reforme sodstva?
Zanesljivo se neki učinki že kažejo. Predvsem ko govorimo o koncentraciji in specializaciji sojenja ter načinu uravnavanja obremenjenosti sodišč z mobilnostjo sodnikov, ki je primernejša od "letečih" sodnikov. Treba je jasno razlikovati med zadevami, kjer gre za neko dejansko in pravno vrednotenje, ter tistimi, kjer tega ni. V prvih naj seveda odločajo sodniki, v ostalih zadevah pa je treba sistem vzpostaviti tako, da bodo o njih odločali strokovni sodelavci oz. sodniški pomočniki in v celoti tudi odgovarjali za svoje delo.
Kakšno vlogo bo imelo vrhovno sodišče pri racionalizaciji poslovanja sodstva?
Mislim, da bo imelo nosilno vlogo, ker je vsa informacijska podpora oz. znanje, povezano z informacijsko podporo in orodji, ki jih uporabljamo pri delu, skoncentrirano pri vrhovnem sodišču.
Kako je s sodnimi zaostanki?
V programu sem se opredelil samo glede zaostankov na našem sodišču. To bomo seveda reševali s predodeljevanjem strokovnih sodelavcev na oddelke z večjimi zaostanki. Pričakujemo tudi, da bodo k nam dodeljeni nekateri sodniki specialisti z nižjih sodišč in da bodo sodniki s posameznih oddelkov, ki obravnavajo sorodna področja, pomagali na oddelkih z večjimi zaostanki. Največji zaostanki so sicer na civilnem oddelku. Po letu ali dveh jim bodo lahko pomagali sodniki z gospodarskega oddelka, tako bodo časi reševanja zadev bistveno skrajšani.
Je v sodstvu še kaj notranje rezerve, ali prav ta reforma prinaša nov zagon?
Že v programu sem zapisal, da bom okrepil povezavo med vrhovnim in ostalimi sodišči ter jih tudi obiskoval. Pri tem se bom seznanil s težavami in dobrimi praksami, s katerimi se srečujejo. S tem pristopom bomo hitreje diagnosticirali probleme sodne uprave in se dogovorili, kako jih reševati.
Naloga vrhovnega sodišča je tudi zagotavljanje enotne sodne prakse. So na tem področju potrebne oz. možne izboljšave?
To je problem, ker mora biti sodna praksa zaradi uresničevanja enakosti pred zakonom enotna. Problem je v tem, da imamo več oddelkov, ki se ukvarjajo z istimi pravnimi vprašanji. Ne dogaja se pogosto, da bi bile te odločitve različne, se pa. Verjetno vam je znano, da smo imeli pred tremi leti predlog o uvedbi razširjenih senatov, s katerim smo skušali rešiti ta problem, ker smo ugotovili, da sam institut načelnih pravnih mnenj za to ni zadoščal. Žal predlog ni bil sprejet. V programu sem zapisal, da bom obudil idejo, da o vprašanjih, glede katerih se pravna stališča razhajajo, odloča razširjeni senat.
Ali so potrebne za izboljšanje delovanja sodstva še kakšne zakonske spremembe?
Na to vprašanje se da odgovoriti pozitivno, vendar pa bi v tem trenutku težko konkretno navedel, kje bi bile izboljšave še mogoče.
Kaj pa spremembe v postopku imenovanja predsednika vrhovnega sodišča, da bi ga razbremenili političnega prizvoka?
V postopku imenovanja predsednikov nižjih sodišč praktično ni nobenih problemov, saj v njem ni nobene politične konotacije. Imenovanje sodnikov ostalih sodišč je v domeni Sodnega sveta. Mislim, da je ta postopek korektno urejen. Politična komponenta se lahko pojavi samo pri imenovanju predsednika vrhovnega sodišča, ker je ta pristojnost pridržana državnemu zboru. V nekaterih intervjujih sem že povedal, da bi kazalo razmisliti o spremembi te ureditve. V ta postopek bi bila vključena tako občna seja kot tudi Sodni svet. Mogoče bi bilo na mestu vključiti tudi predsednika države. Kolikor mi je znano, je pobudo za spremembo tega postopka že dal minister za pravosodje. O konkretni ureditvi še nimam jasnih vizij, vendar lahko tudi na podlagi mojih izkušenj utemeljeno podpiram stališče, da bi bilo treba postopek imenovanja predsednika vrhovnega sodišča spremeniti.
Na kakšen način boste prihodnjih šest let prispevali k boljšemu zagotavljanju varstva človekovih pravic?
Že iz samega programa je razvidno, če bomo skrajšali postopke, če bomo uspeli zvišati argumentativno legitimiteto naših odločb, kar je povezano z varovanjem človekovih pravic, bo to naš bistven prispevek k reševanju teh vprašanj. Seveda pa so človekove pravice področje, ki ga je treba stalno razvijati z jasnim občutkom za ljudi.
Kot predsednik vrhovnega sodišča boste imeli tudi dolžnost skrbeti za ugled sodstva, ki v javnosti in delu politike zdaj ni najboljši!
Štel bi, da je moj mandat po šestih letih uspešno zaključen, če bi uspel povezati sodstvo, da bi začelo delovati kot učinkovit sistem. In tudi če bi uspel doseči preobrat pri razmišljanju nekaterih sodnikov, od katerih pričakujem, da bodo postali samozavestni in predvsem odgovorni nosilci sodne oblasti, ki odločajo o pravicah ljudi. Torej z občutkom tudi za razvoj prava in da se ne ukvarjajo samo z nekakšnim doseganjem pričakovanega obsega dela po merilih. Nova merila, ki jih je sprejel Sodni svet, so naravnana predvsem v tej smeri, da je poudarjena kakovost, ne le količina rešenih zadev.
Objektivno gledano je sodna veja oblasti še vedno najšibkejša. Ne kaže si zatiskati oči, da so tudi pri nas slabosti, pri tem pa moram izpostaviti, da je sodstvo sistem, ki razpolaga z velikim človeškim in strokovnim potencialom, zato sem glede tega razvoja optimističen. V programu sem izpostavil odgovornost sodnikov in tisti kolegi, ki ne ravnajo v skladu z zahtevami poklica, bodo morali svoj odnos spremeniti ali pa sprejeti ustrezne posledice.
Komunikacija vrhovnega sodišča z javnostjo je bila doslej skromna. Predvidevate glede tega kakšne spremembe, boste poskušali odigrati vidnejšo vlogo pri ustvarjanju javne podobe sodstva?
Jasno določene strategije glede tega ni bilo. Že prejšnji predsednik Franc Testen je utemeljeno opozarjal, da komuniciranje z javnostmi ne more biti stvar osebnostnih značilnosti vsakokratnega predsednika. Zavzemal se bom za krepitev službe za odnose z javnostmi, pa tudi za sprejem določenih meril, na podlagi katerih bomo potem komunicirali z javnostmi.
Kako ocenjujete stanje duha v Sloveniji?
Tukaj bi se skliceval na svoj program, kjer sem v začetku zapisal, da so razmere v družbi zapletene, da odnosi razpadajo in da prevladuje ocena o krizi vrednot. Očitno je razhajanje med sprejetim vrednotnim sistemom in njegovim udejanjanjem. Vlada nekakšno vzdušje splošnega nezaupanja in nezadovoljstva, tudi v sodniških vrstah. O dobrih praksah in vzgledih pa se premalo govori. Nek premik bo mogoč, ko bodo stvari v družbi dozorele. Ne morem si zatiskati oči, da bo membrana nepropustna in da težave in razhajanja v družbi ne bodo prodirale tudi v samo sodstvo. Upam pa, da bo vendarle tako gosta, da bo največji del teh vplivov, vsaj negativnih, uspela zadržati.
