Sogovornica, ki je ostala brez službe le nekaj let pred upokojitvijo in je pred tem delala kot agencijsko napotena čistilka, trenutno prejema 325 evrov nadomestila za brezposelne, ki ga v celoti porabi za plačilo položnic. Invalidsko upokojeni mož prejema 640 evrov. Skupaj skrbita še za ostarelo mamo, kolikor lahko, pomagata tudi sinu, ki se je kot samostojni podjetnik zaradi plačilne nediscipline znašel v dolgovih. Enega večjih stroškov v gospodinjstvu predstavlja gorivo za avto, saj se Marija večkrat tedensko odpelje na pomoč hčerki, ki se bojuje z boleznijo in živi precej daleč.
Tako družina shaja ob pomoči dobrih ljudi. "Znanka mi je v brezplačni najem dala manjšo njivico. Tako si zelenjavo pridelam sama," je z žarom v očeh povedala Marija. Po drva za kurjavo pa gre v bližnji gozd. "Včasih smo se greli na kurilno olje, a cisterna nikoli ni bila več kot polovico polna. Zdaj ne bi več zmogli niti tega, še posebej v tako dolgi zimi, kot je bila letošnja," je spomnila. Če za zdaj še pridejo skozi mesec, pa se sprašujejo, kako bo, ko Marija čez dva meseca ne bo več upravičena do prejemanja nadomestila.
Prag tveganja revščine je sicer po podatkih statističnega urada v letu 2016 znašal za enočlansko gospodinjstvo 616 evrov, za dvočlansko 925 evrov in za družino z dvema otrokoma 1294 evrov.
Pod pragom tveganja revščine je živel vsak sedmi prebivalec Slovenije oziroma 280.000 oseb, kažejo podatki državnega statističnega urada. Brez težav je leto preživelo 36 odstotkov gospodinjstev, 64 odstotkov pa je shajalo s težavami. Vsaj enkrat v letu je stanovanjske stroške zaradi finančne stiske z zamudo plačalo 15 odstotkov gospodinjstev.
Plačljivih prostočasnih aktivnosti si ni moglo privoščiti 16 odstotkov prebivalcev, starih 16 ali več let. Enotedenske počitnice za vse člane gospodinjstva si je lahko privoščilo 69 odstotkov gospodinjstev.
Tudi Marija lahko o dopustu le sanja. "Morje vidim, ko nas Rdeči križ pelje na enodnevni izlet. Tako lepo je," pravi in ne skriva, da bi se z veseljem večkrat odpravila na Obalo.
Ko se znajde v stiski, si pomaga tudi s paketom hrane, ki ga dobi. Pakete, ki jih ministrstvo sofinancira iz evropskega operativnega programa za materialno pomoč ogroženim prek Rdečega križa Slovenije in Slovenske karitas, prejme letno okoli 180.000 materialno in socialno najbolj ogroženih ljudi na več kot 370 razdelnih mestih po vsej državi.
Tretjina prejemnikov hrane pa je vključena tudi v različne aktivnosti, ki prispevajo k njihovi boljši socialni vključenosti, kot npr. svetovanje, delavnice, programi za krepitev socialnih veščin, so navedli na ministrstvu.
Tudi na Rdečem križu Slovenije ugotavljajo, da veliko ljudi poleg materialne potrebuje tudi druge vrste pomoči. Nekateri psihosocialno pomoč, drugi želijo pridobiti kompetence za čim hitrejše vračanje v socialne mreže. "Vsaka zgodba je drugačna. Vsak posameznik stisko doživlja na svoj način, najtežje pa je družinam z otroki," so navedli za STA. Izpostavili so, da mnogi tudi težko prosijo za pomoč, zato se opirajo na zaznave prostovoljcev na terenu in centrov za socialno delo.
Statistični podatki sicer kažejo, da je bilo v letu 2016 tveganju socialne izključenosti izpostavljenih 371.000 oseb, leto prej pa 385.000.
Ob tem so na Rdečem križu poudarili, da lahko humanitarne organizacije stiske nekoliko ublažijo, ne morejo pa odpraviti vzrokov zanje. Lahko pa dajo ljudem glas in pristojne opominjajo, "da zagotovijo pogoje za takšno delitev družbenega bogastva, kjer bo minimalna plača omogočala preživetje, in kjer ne bo revščine".
Da je revščina v Sloveniji odpravljiva in ni nujna, meni tudi Vesna Leskošek, ki se na ljubljanski fakulteti za socialno delo med drugim ukvarja s področji družbene neenakosti, revščine in socialne države. "Če bi se tako odločili, bi lahko revščino tudi odpravili ali vsaj minimizirali," je prepričana.
"Spomnim se, da je bilo v eni od različic sprememb socialnovarstvene zakonodaje iz leta 2010 zapisano, da bi morali ljudje najprej uveljavljati pomoč pri nevladnih organizacijah in šele po tem pri državi. To pokaže, da je prepuščanje spopadanja z revščino namensko in ne slučajno," meni strokovnjakinja. Ob tem pa poudarja, da to seveda ni nujno: "Država lahko z zvišanjem praga upravičenosti zajame dosti širšo populacijo."
Leskoškova je ocenila, da država tega ne stori zaradi prepričanja, da bi previsoke denarne pomoči preprečevale motivacijo za zaposlitev. To je bilo slišati tudi v razpravi ob nedavnem dvigu denarne socialne pomoči na 385 evrov, kar po navedbah ministrstva za delo pomeni tudi višino minimalnih kratkoročnih življenjskih stroškov, ki še omogočajo preživetje posameznika. "Gre torej za namensko politiko vzdrževanja revščine," je opozorila Leskoškova.
Po njenih besedah odprava revščine ni le stvar ministrstva, pristojnega za delo in socialo. Je tudi stvar dostopnosti do izobrazbe, zdravstva, stanovanja ... In gospodarske politike države. Z zadnjimi reformami je "hkrati država omogočila trgu bolj svobodno delovanje in hkrati zmanjšala svojo odgovornost za prevzemanje posledic, kar je najhujša možna kombinacija, saj ljudje ne morejo tekmovati na trgu dela, hkrati pa ne morejo več pričakovati minimalne varnosti s strani države," je izpostavila Leskoškova.
Ob tem je opozorila, da je revščina v Sloveniji eno najbolj ranljivih področij, saj se lahko poveča tudi v času visoke gospodarske rasti. "To je predvsem posledica nenehnih političnih pritiskov po racionalizaciji in minimizaciji države in zahtevah po strukturnih reformah, ki so bile na področju socialne zaščite že temeljito izvedene. In to vsaj dvakrat, v letih 2007 in 2010," je poudarila.
Med drugim se je s spremembo socialne zakonodaje zmanjšal obseg raznolikosti socialnih dodatkov, kar je po njenem mnenju napačno, saj so s poenotenjem denarni dodatki izgubili svoj prvotni pomen. "Rezultati pa so v skokovitem naraščanju revščine nekaterih skupin, npr. starih ljudi in otrok," je navedla Leskoškova, ki sicer priznava, da se pri otrocih odstotek rasti umirja ali celo nekoliko znižuje.
Med možnostmi rešitev Leskoškova vidi uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka, dvig denarnih pomoči in ponovno uvedbo različnih vrst denarnih dodatkov. "Še največ pa bi naredili, če bi zvišali minimalno plačo na raven dostojnega preživetja," je naštela. Pri tem je kritična do stališča, da višanje minimalne plače uničuje gospodarstvo. "Če pa uničuje ljudi, pa s tem ni nič narobe," je kritična strokovnjakinja.
Tudi na Rdečem križu Slovenije ugotavljajo, da se boljša gospodarska slika še ne pozna bistveno v žepih ljudi. V zadnjih dveh letih sicer po pomoč prihaja malo manj ljudi, a hkrati opažajo, da je vedno večji delež dolgotrajnih prejemnikov pomoči in da se poglabljajo njihove stiske.
Marija sicer še ni izgubila upanja, da bi znova dobila službo, čeprav so ji od decembra do danes na zavodu za zaposlovanje ponudili zgolj dve, pa še pri teh je bilo delovno mesto oddano vnaprej.
Dokler ne bo dobila dela, pa bo, tako je odločena, pomagala tistim, ki imajo še manj kot ona. Zato se je pridružila prostovoljcem Rdečega križa, iste organizacije, ki skrbi tudi zanjo. Ugotovila je namreč, da ljudje bolj kot materialno pomoč potrebujejo občutek, da niso sami. "In veliko mi pomeni, če jim to lahko dam, s tem pa pomagam tudi sebi," je dejala.
