Leta 1991 sta nekdanji Češkoslovaška in Nizozemska sklenili sporazum o spodbujanju in zaščiti naložb. Ta sporazum določa, da se spori med državo pogodbenico in vlagateljem iz druge države pogodbenice rešujejo pred arbitražnim sodiščem. Po razpadu Češkoslovaške leta 1993 je pravice in obveznosti iz tega sporazuma prevzela Slovaška.
V letu 2004 je Slovaška svoj trg zdravstvenega zavarovanja odprla zasebnim vlagateljem. Nizozemska zavarovalniška skupina Achmea je tam ustanovila hčerinsko družbo, a je Slovaška leta 2006 prepovedala izplačila dobička, ustvarjenega z dejavnostjo zasebnih zdravstvenih zavarovanj. Achmea je zato proti Slovaški sprožila arbitražni postopek, ker naj bi z ukrepom zanjo nastala škoda.
Arbitražno sodišče je leta 2012 prikimalo podjetju in Slovaški naložilo plačilo dobrih 22 milijonov evrov kazni. Slovaška je nato pri nemških sodiščih (arbitražno sodišče je imelo sedež v nemškem Frankfurtu) vložila tožbo za razveljavitev arbitražne odločbe. Menila je, da je arbitražna klavzula iz sporazuma v nasprotju s pogodbami EU. Nemško zvezno vrhovno sodišče je za mnenje vprašalo Sodišče EU.
Sodišče je s sodbo, ki jo je izdalo danes, ugotovilo, da se je zadevni arbitražni postopek začel na podlagi sporazuma, s katerim sta se državi pogodbenici dogovorili, da spore, ki se lahko nanašajo na uporabo ali razlago prava unije, izvzamejo iz pristojnosti svojih sodišč. S tem jih izvzamejo tudi iz ureditve pravnih sredstev, ki jo morajo v skladu s pogodbo o EU vzpostaviti na področjih, ki jih ureja pravo Unije.
Iz teh razlogov sodišče meni, da sta Slovaška in Nizozemska s sklenitvijo sporazuma vzpostavili mehanizem za reševanje sporov, s katerim ni mogoče zagotoviti, da bo o teh sporih odločalo sodišče iz sodnega sistema unije, pri čemer lahko le tako sodišče zagotovi polno učinkovitost njenega prava. V teh okoliščinah je sodišče odločilo, da arbitražna klavzula iz sporazuma posega v avtonomijo prava unije in zato ni v skladu z njim.
Sodba bi lahko pomenila konec okoli 200 investicijskih sporazumov med članicami EU in bi pomenila veliko zmago za okoljsko zaščito v Evropi, so poudarili v nevladni organizaciji ClientEarth. Današnja odločitev pomeni začetek konca arbitražnega načina reševanja investicijskih sporov ISDS v Evropi, je poudaril odvetnik organizacije Laurens Ankersmit. "ISDS ni le nezaželeno orodje, ki omogoča multinacionalnim korporacijam pritisk na odločanje v javnem interesu, je tudi v neskladju s pravom EU," je poudaril.
V organizaciji zato članice EU pozivajo, naj nemudoma končajo investicijske sporazume, ki vključujejo arbitražne načine reševanja sporov. "Preučili bomo svoje možnosti, kako pripeljati ISDS pred roko pravice, če države članice dogovorov ne bodo končale prostovoljno," je izpostavil Ankersmit.
"Sodba je tudi dober znak v primeru trgovinskega sporazuma Ceta med EU in Kanado. Belgija se je pravilno odločila, da je dala Ceto pravno preveriti Sodišču EU in sodba v primeru Achmea je še en znak, da bo belgijska zadeva pomenila konec Cete, kot jo poznamo," je še prepričan odvetnik.
Leta 2015 je sicer Evropska komisija začela pravne postopke proti petim članicam EU, ki niso bile pripravljene končati sporazumov znotraj EU. Ti postopki so bili zamrznjeni za čas odločanja o primeru Achmea.
Med pogodbami, ki bi lahko bile na podlagi omenjene sodbe neskladne s pravom EU, je tudi pogodba o energetski listini, ki jo je švedski Vattenfall uporabil kot osnovo za dve tožbi proti Nemčiji, dodajajo v ClientEarth. Pogodbenica omenjene pogodbe je tudi Slovenija. Tudi sicer ima Slovenija sklenjenih več potencialno spornih sporazumov z drugimi članicami EU.
V Evropski komisiji so danes poudarili, da je sodba v skladu z njihovim stališčem, češ da so dvostranski sporazumi med državami članicami neskladni z enotnim trgom. Po oceni Bruslja sicer tega vprašanja ne gre povezovati z vprašanjem mednarodnih sporazumov, torej pogodb, ki jih EU sklepa s tretjimi državami. "Komisija bo podrobno preučila posledice in se odločila o nadaljnjih korakih," so poudarili.
