Zalarju je tožilstvo očitalo, da je leta 2012 tik pred iztekom svojega ministrskega mandata zlorabil položaj, ker je na predlog takratnega generalnega državnega tožilca Zvonka Fišerja izdal odločbo o imenovanju Škrleca na omenjeno mesto, in to kljub temu, da je vedel, da naj bi bil postopek izbire izpeljan nezakonito. Na vrhovnem državnem tožilstvu so namreč postopek imenovanja najprej vodili po postopku za imenovanje javnega uslužbenca, po pritožbi ene od prijavljenih pa so ga dokončali po postopku za dodelitev tožilca, kar je po mnenju tožilstva nedopustno. Podobno je med drugim ugotovilo upravno sodišče.
Sodnica Melita Perko je v ustni obrazložitvi sodbe danes dejala, da dvoma o tem, da je bil postopek izpeljan s kombiniranjem dveh postopkov, ki naj bi bila sicer ločena, ni, a je opozorila, da bi bil končni rezultat isti, ne glede na to, kateri postopek bi uporabili. Škrlec je namreč izpolnjeval vse pogoje, kot najprimernejšega kandidata ga je izbral tudi Fišer. Po njenih besedah bi Škrlec moral biti imenovan tudi, če bi dokončali prvi postopek, saj je minister, kateri koli že, vezan na predlog, ki ga poda generalni državni tožilec.
Zalar je po razglasitvi izrazil zadovoljstvo nad sodbo in ocenil, da je sodnica v celoti sledila njegovemu zagovoru, ki ga je podal na začetku današnjega naroka. Kot je dejal, se ne zgodi pogosto, da sodišče dokazni postopek zaključi že takoj po zagovoru obdolženega, kar ga samo utrjuje v prepričanju, da postopek zoper njega ni bil potreben. Sodišče je sicer danes želelo zaslišati še Škrleca, a ga na sodišče ni bilo.
Podobno kot že prej v zagovoru je Zalar v izjavi novinarjem tožilstvo obtožil, da ni bo smelo nikoli začeti kazenskega pregona zoper njega in Fišerja (ta je bil v isti zadevi, za zdaj še nepravnomočno, oproščen 18. decembra) in podleči političnim pritiskom, ki jih je po njegovem prepričanju v tem primeru nad tožilstvom izvajala stranka SDS. Tožilstvu je očital, da je šlo tudi preko zakona in po nepotrebnem naredilo skriti finančni pregled njegovega in Fišerjevega premoženja, čeprav jima ni očitalo pridobitve premoženjske koristi. Napovedal je odškodninsko tožbo zaradi škode, ki mu je bila povzročena v tem in vseh predhodnih postopkih.
Dodatno je Zalar v zagovoru povedal, da je ravnal v prepričanju, da je bil postopek izpeljan pravilno, tudi same odločbe o imenovanju Škrleca ni pripravil on, pač pa uradniki na ministrstvu. "Ne valim krivde na druge. Želim samo povedati, da smo si vsi enako razlagali zakon. To pravim zaradi očitkov, da sem namerno razlagal zakon drugače, kot bi ga moral," je dejal. Zatrdil je, da ni videl dopisov, ki jih je tožilstvo pošiljalo ministrstvu, in iz katerih je bilo razvidno, da je pred postopkom dodelitve že vodilo postopek imenovanja javnega uslužbenca.
Tožilka Manja Prezelj je v zaključni besedi podvomila v to, da Zalar ni vedel, kako je bil voden celoten postopek. Menila je, da je bil postopek za imenovanje Škrleca po postopku za imenovanje javnega uslužbenca ustavljen in da je bil nato uporabljen drugačen postopek predvsem zato, ker bi sicer zaradi pritožbe ene od prijavljenih vladi zmanjkalo časa za imenovanje Škrleca. Zavrnila je očitke o političnih pritiskih in poudarila, da je pri svojem delu popolnoma samostojna.
