Arhitektu ne bi upali očitati, da svojega dela ni opravil dobro, a zgodba je simptomatična. Ko gre za urejanje oziroma izrabo prostora, celo najvišji varuhi te najbolj prvobitne človeške dimenzije zagovarjajo stališče, da je v imenu nekih drugih koristi mogoče ukriviti vsa pravila.
Toleranci politike, državnih in občinskih oblasti ter seveda družbe do ukrivljanja pravil pri izrabi vsega slovenskega prostora ni videti konca. Da je zgražanje očitno omejeno na direktorje javnih podjetij, sodnice, vladne ministre in druge prominentne črnograditelje v državi, kaže tudi zadnje sprejemanje nove gradbeno-prostorske zakonodaje. Vlada je v njej želela ustoličiti permanentno legalizacijo nezakonitih objektov, tako imenovano drsečo amnestijo, po kateri bi objekti z dopolnjenim dvajsetim letom starosti tako rekoč avtomatično postajali zakoniti.
Toda če država amnestije ne želi izvesti v posmeh vsem, ki so ali kljub vsemu v prihodnje želijo graditi po pravilih, bi morala nujno poskrbeti za preprečevanje novih črnih gradenj v prihodnosti, sklene komentatorka.
