c S

DS plod političnega kompromisa, v naših razmerah koristen

21.11.2017 11:47 Ob vsakih volitvah v državni svet se pojavijo razprave o njegovi vlogi. Uvedba DS v ustavo je bila plod političnega kompromisa, pravi profesor z ljubljanske pravne fakultete Franc Grad, eden od treh članov strokovne skupine, ki je leta 1992 na podlagi ustave pripravila osnutek zakona o DS. Sam ocenjuje, da je DS v naših razmerah koristen.

DS se je uveljavil kot drugi dom slovenskega parlamenta

Grad pojasnjuje, da je bil državni svet (DS) v ustavno ureditev, sprejeto konec leta 1991, uveden kot kompromis med tistimi, ki so želeli močan drugi dom, ki bi zastopal regionalne interese, in tistimi, ki so menili, da Slovenija sploh ne potrebuje drugega doma. Zasnovan je bil kot organ, ki ima dokaj omejen vpliv na odločanje DZ, pa še to skoraj izključno le na njegovo zakonodajno dejavnost. Vendar pa naj bi kot predstavništvo posebnih družbenih interesov, ki so sicer organizirani v civilni sferi, opozarjal DZ na pomen teh interesov, ki jih DZ kot predstavnik vsega ljudstva, torej predstavnik splošnih družbenih interesov, predvsem pa kot torišče medstrankarskih konfliktov, praviloma ni sposoben zaznavati.

Kot pravi, se je že od samega začetka v DZ, pa tudi širše, uveljavilo prepričanje, da državni svet ni drugi dom slovenskega parlamenta, torej, da je slovenski parlament enodomen. Vendar so na drugi strani vsi ustavni in primerjalnopravni vidiki kazali, da gre v resnici za drugi dom - seveda bistveno šibkejši od DZ - in to prepričanje je po njegovih besedah v zadnjih letih v resnici prevladalo. Čeprav naj bi se po prvotnem prepričanju državni svet komaj kaj vtikal v delovanje DZ, se je zgodilo drugače. Že prvi predsednik državnega sveta se je odločno postavil na stališče, da je državni svet v resnici drugi dom slovenskega parlamenta in kot takega kljub nasprotovanju v veliki meri uveljavil, tudi v mednarodnih razmerah.

Odprava DS bi okrepila negativne vidike strankarske vladavine

Državni svet je ves čas opozarjal DZ na različne nepravilnosti v njegovem odločanju, pogosto tudi na neustavnost zakonov, ugotavlja Grad. Na vprašanje, ali prispeva k večji demokratizaciji odločanja, pa odgovarja, da so se s tem vprašanjem precej ukvarjali leta 1991 in 1992.

"Na splošno velja, da drugi dom ni bistven za demokratično odločanje, po navadi pa je koristen, saj opozarja prvi dom na pomanjkljivosti njegovih odločitev, čeprav na drugi strani njegove intervencije upočasnijo sprejemanje odločitev v prvem domu. Pri nas pa mislim, da je celo nekoliko več kot koristen, in sicer predvsem zaradi nezrelosti naših političnih strank," meni. Prepričan je, da v naših razmerah torej njegova odprava ne bi prispevala k dvigu demokracije, "raje nasprotno, saj bi okrepila negativne vidike strankarske vladavine, kakršna se je razpasla pri nas".

Glede morebitnega preoblikovanja državnega sveta je bilo po njegovih besedah doslej že več različnih zamisli, v glavnem povezanih z regionalizacijo Slovenije, kajti že dalj časa je prisotna zamisel, da bi državni svet preoblikovali v predstavništvo (bodočih) pokrajin. Kot dodaja, je s to zamislijo povezana tudi okrepitev položaja in pristojnosti državnega sveta. Vendar pa bi to terjalo širši politični konsenz, ker bi bilo treba spremeniti ustavo.

Pri volitvah v DS potreba po spremembah zakonske ureditve

Državni svet je predstavništvo posebnih družbenih interesov, lokalnih in funkcionalnih (socialnih, gospodarskih in poklicnih). Kot pojasnjuje Grad, ustava ni določila načina volitev, temveč je zakon o državnem svetu določil, da so volitve posredne in da se odvijajo znotraj posameznih interesnih skupin oz. lokalnih skupnosti. Zaradi upoštevanja avtonomne organiziranosti znotraj posamezne interesne skupine zakon določa le temeljna načela volitev, vse ostalo pa prepušča avtonomnemu delovanju znotraj organiziranih oblik znotraj interesnih skupin.

Na vprašanje o možnosti natančnejše določitve, katere organizacije imajo pravico sodelovati v volilnem postopku, Grad odgovarja, da bi bilo to vsekakor možno, vendar pa pri tem ne bi smeli preveč posegati v avtonomijo teh organizacij. Priznava, da lahko prav zaradi upoštevanja notranje organiziranosti znotraj posameznih interesnih skupin pride tudi do nesoglasij znotraj interesne skupine, vendar je po njegovem prepričanju prav, da zakonska ureditev volitev upošteva pravico interesnih skupin do avtonomnega organiziranja.

Zakon je po njegovih besedah zelo splošen tudi zaradi tega, ker v času njegovega sprejema ni bilo znano, kako se bodo v prihodnje organizirale posamezne interesne skupine, lokalne skupnosti pa so se zaradi ustave kasneje popolnoma spremenile. Zato se strinja, da je že nekaj časa vidna potreba po ustreznih spremembah zakonske ureditve.

Opozarja pa, da se tako kot zakon o volitvah v DZ tudi zakon o volitvah v DS sprejema z dvotretjinsko absolutno večino, kar bistveno zmanjšuje možnosti za njegov sprejem. Je pa med obema zakonoma tudi velika razlika: "Zakon o volitvah v DZ namreč določa sistem delitve mandatov med politične stranke, ki je zanje vitalnega ali celo eksistenčnega pomena. Volilni sistem za volitve v DS pa tega pomena nima, ker tudi stranke (vsaj formalno) nimajo nobene vloge v državnem svetu - morda pa tudi zato, ker funkcija državnega svetnika ni profesionalna."

Ljubljana, 21. novembra (STA)