Državni sekretar z ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Peter Pogačar je pojasnil, da so se na razpis skupaj s Fakulteto za menagement Univerze v Kopru, ki je glavni partner pri projektu, ki ga sofinancira evropska komisija, prijavili leta 2014, torej kmalu po gospodarski krizi, v času katere je bilo sprejetih več zakonodajnih sprememb na področju trga dela. To je bil torej primeren trenutek za razmislek o tem, kakšen je naš trg dela in kaj je treba še spremeniti, da bomo naslednjo krizo pričakali bolje pripravljeni, je dejal Pogačar.
Projekt sestavljajo štiri komponente. V okviru prve so evalvirali učinke ključnih programov zaposlovanja v Sloveniji v obdobju 2009-2014. Kot je pojasnil Anže Burger iz fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, je bilo vanje vključenih tudi do 65.000 oseb na leto. Analiza štirih programov (institucionalno usposabljanje, usposabljanje na delovnem mestu, Zaposli.me in javna dela) je glede verjetnosti dolgoročne zaposlitve po opravljenem programu pokazala, da vsi razen javnih del beležijo pozitivne učinke.
Iz ugotovitev tako sledi priporočilo, da bi bilo treba obseg programov za aktivno politiko zaposlovanja v Sloveniji povečati. Širitev obsega programov podpira tudi dejstvo, da javni izdatki in količina udeležencev v programih za aktivno politiko zaposlovanja v Sloveniji precej zaostajata za povprečjem v državah OECD. Burger pa je ob tem še opozoril, da je treba paziti, da se ne ustvarjajo diskriminatorni pogoji za udeležence programov in tudi razlike pri podjetjih.
Analiza učinkov zakona o delovnih razmerjih iz leta 2013 na pravičnost in produktivnost je pokazala pozitivne učinke. Novi zakon je imel na pravičnost zmerno pozitiven učinek, saj se je relativna verjetnost zaposlitve za nedoločen čas povečala, ampak učinek je bil najmočnejši v prvem letu po reformi, nato pa se je zmanjšal. Učinek je bil najmočnejši za mlade in za starejše, kar je spodbudno, je ocenil Matija Vodopivec s fakultete za menagement.
Kot so zapisali v poročilu, je omenjeni zakon zmanjšal varnost zaposlitve za zaposlene za nedoločen čas in povečal stroške, povezane z zaposlitvijo za določen čas, ta strategija pa se je obrestovala.
Evalvacija socialnih in gospodarskih učinkov povečanja minimalne plače leta 2010 pa je med drugim pokazala, da je to povzročilo zvišanje koncentracije na dnu plačne lestvice. Vztrajna zgoščenost nizko plačanih delavcev pri minimalni plači se lahko pripiše tudi zvišanju minimalne plače in počasnemu okrevanju gospodarstva, ki ga je prizadela recesija leta 2009, so zapisali v poročilu. Zvišanje minimalne plače pa je po njihovih navedbah le v manjši meri prispevalo k zmanjšanju revščine zaposlenih, še posebej med zaposlenimi iz najranljivejših gospodinjstev z enim prejemnikom dohodka.
Na podlagi primerjalnega pregleda socialnih politik v članicah OECD pa so v poročilu za Slovenijo zapisali več priporočil. Med njimi je to, da morajo biti iskalci zaposlitve podvrženi ostrejšim zahtevam za iskanje zaposlitve, torej morajo imeti pogostejši stik z uradi za zaposlovanje in večjo kakovost storitev. Slovenija bi morala razmisliti tudi o uvedbi podpore za vključitev v delo, saj med drugim ugotavljajo, da lahko nadomestila za brezposelnost in socialni transferji odvračajo od dela. V boju proti dolgotrajni brezposelnosti pa med drugim priporočajo tudi uvedbo dodatnih zaposlitvenih storitev in povečanje udeležbe iskalcev v programih za aktivno politiko zaposlovanja.
