Vrhovno sodišče je v reviziji presojalo vprašanje, ali se pri davčnemu zavezancu, ki vloži davčno napoved na podlagi samoprijave po 63. členu zakona o davčnem postopku, davčna osnova za odmero dohodnine določi na enak način ter pod enakimi pogoji kot v primeru, če bi davčno napoved oddal v predpisanih rokih.
Kot so pojasnili na vrhovnem sodišču, je bil zavezanec v obravnavanem sporu čezmejni delovni migrant, zaposlen pri delodajalcu v Avstriji, in hkrati slovenski davčni rezident. Informativni izračun dohodnine za leto 2014 mu ni bil vročen, prav tako ni sam vložil napovedi za odmero dohodnine za leto 2014, kar bi moral v skladu z zakonom storiti do 31. julija 2015.
Na podlagi samoprijave je to storil šele 21. septembra 2015, v njej pa je uveljavljal tudi, da se mu v davčno osnovo ne vštejejo stroški prehrane med delom in prevoza na delo. Davčni organ, ki mu je pritrdilo tudi sodišče prve stopnje, pri izdaji odločbe uveljavljanih stroškov ni upošteval.
Vrhovno sodišče je presodilo, da iz zakona ne izhaja, da se davčnemu zavezancu, ki vloži davčno napoved na podlagi samoprijave, davčna osnova določi pod drugačnimi pogoji kot davčnemu zavezancu, ki davčno napoved odda pravočasno.
V skladu z zakonom lahko davčni zavezanec vloži davčno napoved oziroma popravljeno davčno napoved na podlagi samoprijave v primeru zamude roka za vložitev davčne napovedi oz. če je v davčni napovedi navedel neresnične, nepravilne ali nepopolne podatke. To lahko stori najpozneje do vročitve odmerne odločbe oziroma do začetka davčnega inšpekcijskega nadzora oziroma do začetka postopka o prekršku oziroma kazenskega postopka.
Ob tem na vrhovnem sodišču pojasnjujejo, da zakon o davčnem postopku pri vložitvi samoprijave izrecno predvideva plačilo obresti, ki jih davčni organ obračuna od neplačanega davka, prav tako pa zavezanec v zvezi z isto obveznostjo ne more vložiti nove samoprijave. Če je davek plačan na podlagi samoprijave, pa se zavezanec izogne kazni za prekršek.
Če bi torej zakonodajalec ob tem, ko je uredil možnost vlaganja davčne napovedi za odmero dohodnine na podlagi samoprijave, želel uvesti tudi kriterij pravočasnosti vložitve davčne napovedi kot dodatni kriterij razlikovanja med davčnimi zavezanci pri izračunu njihove davčne osnove za odmero dohodnine in s tem davčne obveznosti, bi bilo to skladno z ustavnim načelom jasnosti in določnosti predpisov ter zakonitosti na področju davkov v zakonu izrecno, jasno in nedvoumno določeno.
Z vidika vprašanja ustavne dopustnosti bi moral biti tak poseg v načelo davčne pravičnosti v skladu s 14. členim ustave tudi ustrezno utemeljen, v konkretnem primeru pa to iz zakona ne izhaja, še dodajajo.
Vrhovno sodišče je ob tem poudarilo, da gre za enoten odgovor tako za upoštevanje stroškov prehrane med delom in prevoza na delo, kot tudi za olajšave za vzdrževane družinske člane. Enako velja tako tudi za upoštevanje posebne olajšave za čezmejne delovne migrante za odmero dohodnine v letih pred odpravo neustavnosti zakona s strani zakonodajalca, torej do leta 2014, ker je tako nadaljnjo uporabo posebne olajšave že prej v svoji odločbi izrecno določilo ustavno sodišče.
