Sodišče je naprej določilo mejo na kopnem in določilo točko začetka meje na morju ob ustju reke Dragonje oz. na sredini kanala Sv. Odorika. Nato pa je ugotavljalo pravni status voda Piranskega zaliva na dan 25. junij 1991, ko sta se državi osamosvojili.
Sodišče je ugotovilo, da je imel Piranski zaliv status notranjih voda. Slovenija je želela ta status ohraniti, zlasti v skladu z načelom uti possidetis, da so slovenske oblasti nadzorovale dogajanje v celotnem zalivu. Hrvaška je temu oporekala in zatrjevala, da so v zalivu jurisdikcijo izvajali tudi policisti iz Umaga. Predlagala je razmejitev po sredini Piranskega zaliva.
Sodišče je po temeljiti preučitvi stališč obeh držav, pa tudi incidenta, ko je v zalivu ob savudrijski obali nasedel italijanski tanker Nonno Ugo, ugotovilo, da slovenska policija ni izključno izvajala nadzor v celotnem zalivu, po drugi strani pa tudi Hrvaška ni dokazala, da je njena policija kdaj izvajala nadzor do sredinske črte v zalivu.
Zato se je sodišče odločilo, da v Piranskem zalivu potegne mejno črto od ustja Dragonje do točke 45° 30' 41,7'' severne geografske širine in 13° 31' 25,7'' vzhodne geografske dolžine oz. na treh četrtinah daljice med Rtom Savudrija in piranskim Rtom Madona (točka A).
Zaradi geografskih značilnosti zaliva, kjer savudrijski rt "štrli" v morje, potem pa se hrvaška obala Istre spušča proti jugovzhodu, se je sodišče odločilo tudi, da prilagodi naprej mejo na morju do osimske meje z Italijo, da odpravi "ukleščenost" slovenskega morja.
Od prej omenjene točke A gre torej meja po morju naprej do točke 45° 33' 57.4'' severne geografske širine in 13° 23' 04.0'' vzhodne geografske dolžine (točka B). Daljica, ki povezuje točki A in B, pa je pravzaprav vzporednica daljice med točkama T2 in T3 osimske meje z Italijo.
Sodišče je nato v skladu s svojim mandatom določilo tudi stik Slovenije z odprtim morjem, t. i. junction. Podrobno se je ukvarjalo tudi z razlago tega pojma in v skladu z običajno razlago slovarjev odločilo, da to lahko pomeni le fizični stik dveh območij, ne pa npr. nek posredni stik.
Spet po podrobni analizi je sodišče odločilo, da bo območje slovenskega stika z odprtim morjem široko 2,5 navtične milje od omenjene točke B nazaj po daljici do točke A in vzporedno z osimsko mejo do točke T5, kjer se začne odprto morje, v enaki širini po hrvaškem teritorialnem morju.
Sodišče je pri tem opredelilo še točko C na 45° 32' 22.5'' severne geografske širine in 13°27'07.7'' vzhodne geografske dolžine, ki leži na daljici med točkama A in B. Točka D, kjer se koridor stika vzporedno z osimsko mejo zalomi, leži na 45° 30' 42.2'' severne geografske širine in 13° 20' 56.3'' vzhodne geografske dolžine. Točka E pa leži na zunanjih mejah hrvaškega teritorialnega morja na 45° 23' 56.6'' severne geografske širine in 13° 13' 34.6'' vzhodne geografske dolžine.
To območje bo imelo praktično status odprtega morja. A sodišče je določilo tudi podrobnejši režim, ki bo veljal na tem območju. "Sodišče poudarja, da je režim v območju stika določen tako, da bi zagotavljal integriteto hrvaških teritorialnih voda in svobode povezave Slovenije med njenim ozemljem in odprtim morjem."
Sodišče je pojasnilo, da "svoboda komunikacije v območju stika ne vsebuje tudi svobode za raziskovanje, izkoriščanje, ohranjanje ali upravljanje naravnih virov, tako živih ali neživih, tako v vodah, na morskem dnu in pod njim na tem območju stika". Prav tako se na tem območju ne sme graditi umetnih otokov ali drugih podobnih struktur. Ne sme se niti sprejemati ukrepov za zaščito ali ohranjanje morskega okolja.
Sodišče je tudi pojasnilo, da so pravice plovbe v območju stika enake kot na območju odprtega morja oziroma na območju ekskluzivne gospodarske cone. Plovba in preleti v tem območju so prosti, prav tako polaganje podmorskih kablov ali cevovodov. Hrvaška sicer za to območje lahko določi svoja pravila, ne more pa jih izvajati. Odzove se lahko le na zahtevo poveljnika ladje ali ustreznih diplomatskih predstavnikov države, v kateri je ta ladja registrirana.
Glede določitve posebnih režimov za določitev morskih območij pa je sodišče odločilo, da za to obstajajo pravila po mednarodnem pravu in da posebna opredelitev v tej sodbi ni potrebna.
Vir STA, Ljubljana, 29. junija
