V skladu s t. i. dublinsko uredbo je za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito pristojna država, v kateri so migranti prvič vstopili na ozemlje unije. Država prvega vstopa v EU je bila v večini primerov Grčija, a ker v njej obstajajo "sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom", bi bila glede na veljavna pravila za obravnavo prošenj pristojna Hrvaška.
A kot poudarja generalna pravobranilka Eleanor Sharpston, v uredbo ni bilo vključeno nobeno posebno merilo, ki bi se nanašalo na položaj, kakršen je nastal leta 2015, ko je več kot milijon oseb - beguncev, razseljenih oseb in drugih migrantov - prek Zahodnega Balkana vstopilo v Evropsko unijo.
V tovrstnih izjemnih okoliščinah je po njenem mnenju država članica, v kateri so bile prošnje za mednarodno zaščito najprej vložene, odgovorna za njihovo obravnavanje.
Če bi bile namreč obmejne države članice, kot je Hrvaška, odgovorne za sprejemanje in obravnavanje tako velikega števila prosilcev za azil, obstaja resno tveganje, da te preprosto ne bi bile sposobne obvladovati položaja, meni generalna pravobranilka.
"To bi lahko države članice postavilo v položaj, v katerem ne bodo mogle izpolnjevati svojih obveznosti, ki jih imajo po pravu unije in mednarodnem pravu," je zapisala.
Sharpstonova je mnenje podala na podlagi primerov beguncev iz Sirije in Afganistana, ki so najprej vložili prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji oz. Avstriji.
V primeru, ki zadeva Slovenijo, gre za sirskega državljana, ki mu je bilo iz Srbije dovoljeno vstopiti na Hrvaško, hrvaški organi pa so organizirali njegov prevoz do slovenske državne meje.
Februarja 2016 je pri slovenskih organih vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Slovenski organi so menili, da je za obravnavo njegove prošnje odgovorna Hrvaška, ki se je s ponovnim sprejemom strinjala.
A sirski državljan je odločitev slovenskih organov izpodbijal, češ da na Hrvaško ni vstopil nezakonito. Vrhovno sodišče je Sodišče EU zaprosilo za pojasnila o tem, kako je treba v teh okoliščinah uporabiti izraz nezakonit ali nepravilen vstop.
V drugem primeru gre za Afganistanki, ki sta z otroki prispeli v Avstrijo in sta se pritožili nad odločitvijo tamkajšnjih oblasti, da jih pošljejo nazaj na Hrvaško.
