Najpomembnejše spremembe novele zakona se nanašajo na uskladitev določb, ki urejajo namenskost uporabe sredstev sklada za reševanje bank. Sredstva sklada se bodo lahko v postopku prisilne likvidacije banke uporabila za vplačilo ustanovnega kapitala družbe za prevzem sredstev, na katero se prenesejo sredstva, pravice in obveznosti banke v tem postopku, plačilo nadomestila banki, kadar sklad kot prevzemnik prevzame sredstva, pravice in obveznosti takšne banke ter za odobritev posojil garancij, jamstev ali drugih oblik zavarovanja v zvezi z ukrepi prisilne likvidacije.
Poslanske skupine so z rešitvijo v torkovi razpravi v DZ večinoma soglašale. Pripombe nanje so imeli v ZL, kjer so menili, da so sredstva, s katerimi razpolaga sklad, nezadostna. Ugotavljali so, da je pristop evropskih institucij do urejanja vprašanja sanacije bančnega sektorja zgrešen. Luka Mesec je vlado pozval, naj kot skupščina Slovenskega državnega holdinga prepreči razprodajo NLB. "S takimi uredbami moč EU nad slovenskim bančnim sistemom le še povečujemo," je bil kritičen.
Koalicija je s predlogom soglašala. "S tem želimo preprečiti nejasnosti, predvsem pa zagotoviti usklajeno delovanje bančnega sistema. V Sloveniji je treba še veliko postoriti za to, da se zaupanje v bančni sektor vrne na bistveno višjo raven," je povzel Janko Veber (SD).
Marko Pogačnik (SDS) in Jožef Horvat (NSi) sta povedala, da predlogu ne bodo nasprotovali. "Na vlado, na ministrstvo za finance in Banko Slovenije apeliramo, da se bo s skladom upravljalo v duhu dobrega gospodarja in pričakujemo, da bo imel ob koncu leta pozitivno donosnost," je dejal Pogačnik. Horvat pa je izpostavil, da "če za zlorabe v bančnem sistemu storilci ne bodo odgovarjali, je pod vprašajem tudi izboljšanje praks v prihodnosti".
DZ je potrdil tudi avtentično razlago določila zakona o ukrepih države za krepitev stabilnosti bank, ki sedaj nedvomno določa zastaralne roke za dejanja vodstev bank, ki so povzročila bančno luknjo, in so nastala pred uveljavitvijo tega zakona in takrat še niso zastarala. Zanje se sedaj šteje štirikratnik splošnih zastaralnih rokov, ki jih določata zakona, ki urejata kazniva dejanja oz. obligacijska razmerja. Dejanja namesto v 10 letih po tej razlagi zastarajo v 40 letih.
Kot je povedal državni sekretar na ministrstvu za finance Tilen Božič, se je v vmesnem poročilu o opravljeni parlamentarni preiskavi v Factor banki in Probanki pokazalo, da glede uveljavljanja odškodninske odgovornosti članov uprav, nadzornih svetov ter drugih odgovornih posameznikov obstaja pravna nejasnost. Sodna praksa na prvi stopnji navaja zastaralne roke po obligacijskem zakoniku, ki so znatno krajši, medtem ko je bil namen tega posebnega zakona zagotoviti daljše zastaralne roke, da se odgovorni za nastanek bančne luknje ne bi mogli izogniti odgovornosti na podlagi zastaranja.
Podporo predlogu so v torkovi razpravi v DZ napovedale vse poslanske skupine. "To je pomemben prispevek k temu, da se bodo lahko sodni postopki končali in takrat, ko bo šlo za upravičeno ugotovitev bančne kriminalitete, tudi s kaznovanjem krivcev," je ocenil Veber. Horvat pa je dejal, da "k možnosti pregona dejanj, ki so v bankah pripeljala do posledic, kot jih vidimo danes, prispeva tudi podaljšanje zastaralnih rokov, ki jih določa ta zakon ter jasno opredeljuje predlog te avtentične razlage".
