V prvem primeru je ustavno sodišče presodilo, da je bila pritožnici kršiteljici kršena pravica do izvajanja razbremenilnih dokazov, ki jo zagotavlja ustava. Do kršitve je prišlo, "ker se je sodišče pri presoji obstoja dejstev, ki jih je ocenilo za pravno relevantna, oprlo zgolj na navedbe policistov, medtem ko predlaganih razbremenilnih prič, ki bi lahko izpovedale, da so navedbe policistov neresnične, ni zaslišalo", je zapisano v obrazložitvi.
Pri tem je ustavno sodišče ponovno opozorilo na svojo sicer ustaljeno presojo, po kateri mora biti pravica do izvajanja razbremenilnih dokazov zagotovljena tudi kršitelju v prekrškovnem postopku. "Iz te pravice ne izhaja, da mora sodišče izvesti vsak dokaz, ki ga predlaga obramba, mora pa izvesti tiste dokaze, katerih obstoj in pravno upoštevnost utemelji obramba s potrebno stopnjo verjetnosti," je zapisano.
V drugem primeru je ustavno sodišče presodilo, da je bila pritožniku kršena pravica do sojenja v navzočnosti. Do kršitve je prišlo, ker sodišče ni zaslišalo kršitelja, čeprav je v zahtevi za sodno varstvo nasprotoval ugotovitvam redarja, ki je prekršek zaznal. "Sodišče mora ustno obravnavo izvesti vselej, kadar kršitelj argumentirano izpodbija verodostojnost obremenilnih dokazov, ki niso pridobljeni z objektivno metodo (npr. z merilnikom hitrosti ali merilnikom alkohola), temveč z osebno zaznavo prekrškovnega organa ali druge priče," so zapisali ustavni sodniki. Podobno je sodišče odločilo v tretjem, podobnem primeru.
Ustavno sodišče je v vseh treh odločbah opozorilo, da morajo sodišča pri odločanju v konkretnih zadevah upoštevati precedenčne odločbe ustavnega sodišča in sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice: "V pravni državi se pričakuje, da sodišča odločb ustavnega sodišča ne spregledajo in da jih pri sodnem odločanju upoštevajo, ker ta obveznost izhaja iz ustave, na katero so pri sojenju neposredno vezana."
