Svet za človekove pravice in temeljne svoboščine bi bil svetovalni organ znotraj organizacije varuha človekovih pravic. Ne bi bil operativni organ, ampak neke vrste "think tank", ki deluje za razvoj človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Člane sveta bi imenoval varuh na podlagi javnega razpisa, v okviru katerega bi svoje predstavnike predlagale organizacije civilne družbe. Dva člana bi bila predstavnika znanosti. V svetu pa bi sodelovali tudi predstavniki informacijskega pooblaščenca, zagovornika načela enakosti, državnega zbora, državnega sveta in vlade, vendar slednji ne bodo imeli glasovalne pravice, ampak le posvetovalni glas.
Tak pristop je, kot so zapisali v obrazložitvi, v skladu s Pariškimi načeli iz leta 1993, ki zahtevajo sodelovanje nevladnih organizacij v državni instituciji za človekove pravice ter posebno ozaveščanje javnosti.
Svet bi med drugim sodeloval pri pripravi ugotovitev o stopnji spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter o pravni varnosti v Sloveniji, predlagal varuhu uvedbo ali način izvajanja nadzorov na določenih področjih. Na predlog varuha bi obravnaval širša vprašanja spodbujanja, varstva in nadzora glede človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Obravnaval bi tudi predloge poročil Slovenije mednarodnim organizacijam s tega področja in podajal stališča glede razvojnih politik, vezanih na človekove pravice in temeljne svoboščine.
V okviru varuha človekovih pravic naj bi določili tudi Center za človekove pravice kot stalno notranjo organizacijsko enoto, ki deluje po načelu strokovne avtonomije. Predvideno je, da bi bil center ustanovljen z letom 2019, imel pa bi različne naloge, kot so promocija, informiranje, izobraževanje, usposabljanje, priprava analiz in poročil s posameznih področij varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Center bi na primer dajal tudi splošne informacije o vrstah in oblikah pritožb na mednarodne organe zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V njegovi pristojnosti ne bi bilo konkretno pravno svetovanje v konkretnih zadevah, ampak dajanje splošnih informacij, na primer dajanje na razpolago obrazcev za pritožbo, dostop do vsebine mednarodne sodne prakse ipd.
S predlogom novele, pri kateri je sodeloval tudi varuh, je ob tem predvidena dodatna zaščita varovanja pravic eni najbolj ranljivih skupin, otrokom. Ustanovilo naj bi se zagovorništvo otrok. Predlagano je, da predlog za imenovanje zagovornika lahko poda vsakdo, ki meni, da otrok ne more uresničiti svoje svobode izražanja. Če oba starša ali zakonita zastopnika soglašata z imenovanjem, zagovornika otroka postavi varuh, sicer pa predlog pošlje pristojnemu centru za socialno delo ali sodišču, ki vodi postopek. Zagovorništvo se opravlja v okviru mreže prostovoljcev, ki mora zagotavljati enako dostopnost do zagovornika vsem otrokom.
Predlog zakona ob tem predvideva ureditev pristojnosti varuha tudi za javne službe. Po prvem odstavku 159. člena ustave ima varuh pooblastila za varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin v razmerju do državnih organov, organov lokalne samouprave ter nosilcev javnih pooblastil. Kot so zapisali v predlogu zakona, je treba glede na zgodovinsko razlago te določbe pojem "državni organ" razlagati široko.
Je pa varuh v preteklosti že prejel ugovore, zlasti nekaterih zdravstvenih zavodov, da nima neposredne pristojnosti za nadzor nad njihovimi postopki, zato je v takšnih primerih svoje pristojnosti uveljavil preko drugih državnih organov (inšpekcije ali ministrstva). Ni pa logično, da bi smel varuh nadzirati nadzornike oz. nadrejene organe, podrejenih pa ne, so zapisali v obrazložitvi.
Predlagana sprememba zakona normativno ureja že vzpostavljeno dejansko stanje oz. prakso varuha, po kateri posamezni izvajalci javnih služb, ki nimajo izrecnih javnih pooblastil, odgovarjajo na varuhove poizvedbe neposredno. Omejitev le na izvajanje javnih pooblastil ni smotrna, še zlasti pa ne zagotavlja učinkovitega nadzora varuha nad pomembnim delom dejavnosti javnih zavodov, koncesionarjev in javnih podjetij, ki sicer oblastno ne odločajo o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, s svojo dejavnostjo oz. storitvami, ki jih opravljajo, pa de facto, vendar neformalno odločajo v različnih postopkih.
