Odločitev ustavnega sodišča iz maja 2014 je bila obvezujoča za odločanje sodišča o zahtevi za sodno varstvo, so zapisali na ustavnem sodišču. "Pomenila je namreč dekriminacijo opustitve nadzora vozila, zato je bila za pritožnika milejši zakon," so pojasnili.
Pritožnika sta bila kaznovana za prekršek na podlagi zakonsko določenega znaka prekrška, ki pa ga je ustavno sodišče razveljavilo. Okrajno sodišče je pritožnikoma tako po odločitvi ustavnega sodišča kršilo pravico iz člena ustave, ki se nanaša na načelo zakonitosti v kazenskem pravu. Sodbi okrajnega sodišča je razveljavilo in zadevi vrnilo sodišču v novo odločanje.
Pritožnik kot voznik tovornih vozil in samostojni podjetnik kot lastnik vozil sta bila v postopku o prekršku kaznovana z globo, ker naj bi kršila zakon o cestah in s tem storila prekršek po tem zakonu. Voznik naj bi parkiral skupino vozil na prometni površini avtocestnega počivališča in na notranji strani naj ne bi označil časa in datuma začetka parkiranja. Prav tako naj bi skupino vozil pustil brez nadzora, kar naj bi potrdila dvakratna kontrola.
Pritožnika sta v ustavnih pritožbah med drugim trdila, da je okrajno sodišče v postopku odločanja o zahtevi za sodno varstvo kršilo njuni pravici iz 28. člena ustave. V skladu z njim se dejanja, ki so kazniva, ugotavljajo in kaznujejo po zakonu, ki je veljal ob storitvi dejanja, razen če je novi zakon za storilca milejši.
Navajala sta, da je ustavno sodišče z odločbo iz leta 2014 razveljavilo del člena zakona o cestah. Sodišče pa naj te ustavne odločbe ne bi upoštevalo in naj bi ju kaznovalo tudi za opis prekrška, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo.
