Ustavno sodišče je razveljavilo četrti odstavek 88. člena ZDR, ki določa, da se odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu vroča s priporočeno pošiljko s povratnico na naslov prebivališča ter da se šteje, da je vročitev opravljena, ko je pošiljka prevzeta oziroma če pošiljka ni prevzeta v roku za sprejem, ko poteče osem dni od dneva prvega poskusa vročitve.
Pri tem je tudi odločilo, da se do drugačne zakonske ureditve za vročanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi po pošti uporabljajo pravila pravdnega postopka o osebnem vročanju.
Ker zakonska ureditev ni v skladu z ustavo, je ustavno sodišče tudi ugodilo ustavni pritožbi in razveljavilo sklepe vrhovnega sodišča, višjega delovnega in socialnega sodišča ter Delovnega sodišča v Mariboru, zadevo pa slednjemu vrnilo v ponovno odločanje. To bo moralo sedaj upoštevati, kdaj je bila pritožnici odpoved vročena na zakonit način.
Pritožnica na sodiščih prve in druge stopnje ni bila uspešna, ker so ta presodila, da je bila njena tožba, s katero bi se ugotavljala zakonitost odpovedi, vložena prepozno. Tožbo je namreč vložila po tistem, ko je bila z odpovedjo seznanjena v prostorih delodajalca - dobra dva meseca po tistem, ko ji je delodajalec odpoved skušal vročiti po pošti, in torej po preteku 30-dnevnega roka od takrat, ko se je štelo, da je bila odpoved po pošti vročena. Tožbo je vložila 15 dni po seznanitvi z odpovedjo v prostorih delodajalca, torej znotraj omenjenega 30-dnevnega roka, če se šteje, da je bila z odpovedjo dejansko seznanjena pri delodajalcu.
Ustavno sodišče je ocenilo, da zakonska ureditev, s katero je želel zakonodajalec poenostaviti vročitev odpovedi, pomeni prekomeren poseg v pravico delavca do sodnega varstva.
Vse pomembnejše sodne in upravne odločbe se sicer vročajo tako, da se po izteku roka za dvig na pošti pisanje pusti v poštnem nabiralniku, po izpodbijani ureditvi pa se pošiljka z odpovedjo po preteku omenjenega osemdnevnega roka vrne delodajalcu.
Res je, da odpoved še ni sodno pisanje, je pa vročitev odpovedi predpogoj za uveljavljanje sodnega varstva zoper odpoved, ki je za delavca lahko življenjskega pomena. "Zato mora biti omogočeno najmanj to, da se delavec z odpovedjo dejansko seznani," piše ustavno sodišče.
Do neseznanitve z odpovedjo lahko pride tudi zaradi premajhne skrbnosti delavca, piše ustavno sodišče, a meni, da je teža posledice nesorazmerna z morebitnimi koristmi poenostavitve vročanja odpovedi. Z vidika zapletenosti postopka vročanja je po mnenju ustavnega sodišča za delodajalca popolnoma vseeno, ali se pošiljka po izteku roka za dvig na pošti pusti v naslovnikovem nabiralniku ali vrne delodajalcu.
"Izpodbijana ureditev lahko že v primeru daljše odsotnosti delavca zaradi bolezni ali dopusta povzroči, da se s pošiljko dejansko ne seznani niti do takrat, ko se izteče prekluzivni rok za vložitev tožbe, še zlasti, ker je ta zelo kratek (30 dni od fikcije vročitve). Verjetnost, da se to zgodi, je še večja zato, ker na obvestilu, ki se pusti v poštnem nabiralniku, ni navedeno, kdo je pošiljatelj. Zato delavec ali drugi člani gospodinjstva ne morejo vedeti, da je od delodajalca, kar bi praviloma pri njih povzročilo večjo skrbnost," je ugotovilo ustavno sodišče, ki je odločitev sprejelo soglasno.
Generalni sekretar Združenja delodajalcev Slovenije (ZDS) Jože Smole je v odzivu za STA dejal, da je bila želja združenja skrajšati rok v primerih, ko odpovedi delavcu ni mogoče vročiti. Uporaba pravil pravdnega postopka o osebnem vročanju, ki se bodo po odločitvi ustavnega sodišča uporabljala do drugačne zakonske ureditve, bo po njegovih beseda pomenila za sedem dni daljši rok, kot je veljal doslej, in bo tako enak, kot je bil pred spremembami ZDR.
Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije (OZS) ugotavlja, da je ustavno sodišče s to odločitvijo potrdilo njihova opozorila, da je zakonodajalec z ureditvijo vročanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi v ZDR sicer verjetno želel postopke za delodajalce poenostaviti in jih razbremeniti nepotrebnih administriranj, da pa je bil storjen celo korak nazaj.
Kot so za STA dejali v OZS, bi morala biti ločena pravila v ZGD, če so že postavljena, veliko bolj določna. Med ključnimi pomanjkljivostmi dosedanje ureditve navajajo, da delodajalec ni imel ustreznega nadzora nad potekom postopka vročanja odpovedi in da je moral, če je želel v primeru fikcije vročitve izračunati dan prenehanja delovnega razmerja, na pošti oddati poizvednico, kdaj je bil prvi dan poskusa vročitve odpovedi.
Poleg tega bi moral po mnenju OZS zakonodajalec izrecno določiti, da je vročanje odpovedi, če se delodajalec ne odloči za nobeno izmed trenutnih možnosti, možno tudi z registriranim vročevalcem. Ker te možnosti ni, delodajalcem nastajajo nepotrebni dodatni stroški, "saj so nekateri delavci pri izmikanju in oziroma zavlačevanju z vročitvijo bolj prožni, kot je lahko delodajalec", pravijo v OZS. Menijo tudi, da bi morale biti vročanju po ZGD prilagojene pisemske ovojnice, uskladiti pa da bi bilo treba tudi rok, po katerem velja fikcija vročitve (doslej osem dni), z rokom, za prevzem pošiljke, ki je 15 dni. OZS meni, da bi bilo treba za prevzem pošiljk določiti krajši rok, na primer osem dni.
