Leta 1969 rojeni Knez je redni profesor na pravni fakulteti v Mariboru, član meddržavnega sodišča v Haagu in tudi arbiter stalne arbitraže pri Gospodarski zbornici Slovenije. Magistriral je leta 1996, doktoriral pa leta 2000, po predhodni pripravi doktorata v ZDA. Od leta 1993 se posveča predvsem pravu EU, deluje pa na področjih evropskega prava, civilnega prava in nekaterih področij upravnega prava, tudi prava varstva okolja oz. narave ter medijskega prava. Je nosilec Jean Monnet Center of Excellence.
Med leti 2007 in 2011 je bil dekan mariborske pravne fakultete. Dopolnilno je zaposlen na vrhovnem sodišču, kjer opravlja delo višjega pravosodnega svetovalca. To mu, kot navaja v svoji biografiji, omogoča združevanje teorije in prakse in s tem tudi prenosa sodne prakse v pedagoški proces. Je član državne komisije za oploditve z biomedicinsko pomočjo, sodeloval je tudi v ekspertni skupini, ki je pripravljala ustavne spremembe za vpis pravice do pitne vode v ustavo.
V svoji javni predstavitvi je opozoril na veliko število obsodilnih sodb Evropskega sodišča za človekove pravice zoper Slovenijo, in sicer že okoli 340, kar je po številu sodb na prebivalca veliko. Ta številka je toliko večja zaradi številčnosti sodb glede izbrisanih, je dodal. Ob tem pa izpostavil, da take "doktrinarne" rešitve, kot so obsodbe države na Evropskem sodišču za človekove pravice, služijo tudi kot smer uporabe domačega prava. "Domače pravo namreč ni otok, popolnoma neodvisen od drugega, ampak je zelo vpet v mednarodna pravila," je poudaril. Tako verjame, da napake ne bi smele več doseči sodišča v Strasbourgu, ampak bi morali skušati doma zadržati primere in jih rešiti v skladu z ustavo in mednarodnimi akti.
Zagovornik Evropske unije se je v svojem nastopu večkrat dotaknil te teme. Opozoril je, da "vstopamo v obdobje dezintergracije, ko se države umikajo iz EU oz. ne želijo več bit članice evropskega sodišča". "Ta proces dezintegracije je za EU nevaren," je posvaril.
Knez verjame, da bi sodišča različnih stopenj, čeprav samostojna, morala med seboj komunicirati. "Ta dialog ne bi smel biti omejen na tistega, ko se pogovarjamo preko sodb," je ob tem opozoril. Posvaril je pred pavšalnimi kritikami sodstva in ocenil, da ni poklica, kjer bi se pravila tako hitro in obsežno spreminjala, kot se na področju prava. Sodniki so, tako Knez, pod stalnim pritiskom in pavšalna kritika je za človeka, ki želi "delati prav", nevarna.
Knez je v igro za ustavnega sodnika prišel kot t. i. zunanji kandidat, ki ga lahko kot svoj predlog predlaga predsednik republike. Kot je pojasnil na javni predstavitvi v torek, je bila to ena njegovih najtežjih odločitev, se sam namreč nikoli ne bi prijavil, ker "pač ni tak". Priznal je, da se je že kdaj poigraval s to mislijo, a bolj za čas pred upokojitvijo. Ob podpori družine in kolegov pa je sklenil sprejeti ta izziv.
