Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo (ESPJ)
Šest držav - Nemčija, Francija, Italija, Belgija, Nizozemska in Luksemburg - je 18. aprila 1951 podpisalo pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo. Povojni Evropi so na tak način skušale zagotoviti okvir za ponoven gospodarski in industrijski razvoj, hkrati pa oblikovati temelj za trajni mir in s tem preprečiti, da bi med njimi ponovno zaživelo sovraštvo. Kot se je izkazalo, je bila pogodba tudi prvi pravni temelj za nadnacionalno organizacijo, ki se danes imenuje Evropska unija.
Rimski pogodbi: pogodba o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti (EGS) in pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti za jedrsko energijo (Euratom)
Članice ESPJ so 25. marca 1957 podpisale pogodbo o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti (EGS). Gre za dokument, ki je zasnoval skupni evropski trg in postavil temelje štirim svoboščinam EU - prostemu pretoku oseb, blaga, kapitala in storitev.
Istega dne je šesterica podpisala tudi pogodbo o Evropski skupnosti za jedrsko energijo (Euratom). Ker sta bila oba dokumenta podpisana v italijanski prestolnici, se je pogodb prijelo ime rimski pogodbi. Čeprav gre za ločeni pogodbi, pa se z imenom rimska pogodba označuje predvsem pogodba o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti (EGS).
Bruseljska pogodba oz. pogodba o združitvi
Članice ESPJ, EGS in Euratoma so 8. aprila 1965 podpisale pogodbo o združitvi, ki je v veljavo stopila 1. julija 1967. Z njo so se organizacijske strukture dotlej treh ločenih evropskih skupnosti združile v Evropsko skupnost. Evropska komisija in Svet Evropskih skupnosti sta postala glavna organa vseh treh institucij.
Enoten evropski akt
Članice Evropske skupnosti so 17. februarja 1986 podpisale enoten evropski akt, ki pomeni prvo večjo revizijo rimske pogodbe. Z njim so v luči včlanitve Portugalske in Španije reformirale delovanje institucij, odločanje s kvalificirano večino je bilo razširjeno na nova področja, Evropski parlament pa je dobil več pristojnosti. V veljavo je stopil 1. julija 1987.
Maastrichtska pogodba oz. pogodba o Evropski uniji
S podpisom maastrichtske pogodbe 7. februarja 1992 se je skupnost preimenovala v Evropsko unijo. Pogodba je stopila v veljavo 1. novembra 1993.
Maastrichtska pogodba je bila do tedaj najbolj daljnosežna. Odprla je pot za velike integracijske korake, kot je evro, ter presegla zgolj ekonomski značaj povezovanja, ko je pod skupno pogodbeno streho povezala tudi evropsko zunanjo in varnostno politiko ter področje pravosodja in notranjih zadev.
Namen te postaje je bil priprava na evropsko monetarno unijo ter uvedba nekaterih elementov politične unije: državljanstvo ter skupna zunanja in notranja politika. Glavne spremembe so bile ustanovitev "unije", večja pristojnost Evropskega parlamenta ter nove oblike sodelovanja med članicami, na primer v obrambi ter pravosodju in notranjih zadevah.
Amsterdamska pogodba
2. oktobra 1997 je bila podpisana amsterdamska pogodba, ki je v veljavo stopila 1. maja 1999. Med drugim je dala večji poudarek državljanstvu in pravicam posameznikov, s povečanjem pooblastil Evropskega parlamenta naj bi zagotovili večjo demokracijo.
Pogodba iz Nice
Pogodba iz Nice je bila podpisana 26. februarja 2001, v veljavo pa je stopila s 1. februarjem 2003. Dokument vsebuje elemente za prenovo institucij, da bi lahko EU učinkovito delovala v sestavi 25 članic.
Lizbonska pogodba
V Lizboni je bila 13. decembra 2007 podpisana lizbonska pogodba, ki jo je EU sprejela namesto propadle ustavne pogodbe, ki so jo na referendumih leta 2005 zavrnili Francozi in Nizozemci. Namen pogodbe je bil omogočiti bolj učinkovito delovanje razširjene povezave. Pogodba naj bi tudi okrepila vlogo unije v svetu ter omogočila nadaljnje širitve. V veljavo je stopila 1. decembra 2009.
Med glavnimi spremembami je prinesla krepitev edine neposredno voljene institucije, Evropskega parlamenta, v Svetu pa krepitev odločanja s kvalificirano večino na račun soglasja. To je še ostalo na najbolj občutljivih področjih, na primer v skupni zunanji in varnosti politiki.
Prinesla je tudi dva nova pomembna položaja - stalnega predsednika Evropskega sveta in visokega zunanjepolitičnega predstavnika unije.
