"Stavka je bila odraz velike prizadetosti slovenskega delavstva nad razmerami, ki so uničevale delovna mesta in socialno varnost ter kazale neko perspektivo, ki jo slovenski delavec in delavka nista zaslužila - ob velikih obljubah politikov, kako bomo po letih 1990 in 1991 vsi živeli bolje," je danes na novinarski konferenci v Ljubljani ob 25. obletnici prve splošne stavke dejal predsednik Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS), ki je takrat organizirala stavko, Dušan Semolič.
Stavka, ki je potekala 18. marca 1992, je pomembna in ne sme iti iz spomina, je poudaril Semolič, ki je bil že takrat na čelu največje sindikalne centrale. "V ZSSS te letnice ne moremo pozabiti, kajti vse to je močno zaznamovalo sindikalno gibanje v Sloveniji in dalo nekatera sporočila, ki so lahko aktualna tudi v sedanjem času," je dodal.
Šlo je za trk dveh svetov, sta ocenila z generalnim sekretarjem ZSSS Pavlom Vrhovcem, saj so jih nekateri politiki obtoževali, da želijo restavrirati komunizem ter da ne razumejo demokracije in jo želijo rušiti. "Stavka je bila resen opomin vladi in drugim partnerjem, naj vendarle nekaj storijo na gospodarskem in socialnem področju," povedal Vrhovec. Za stavko se niso odločili "kar tako", podali so namreč več predlogov, a tedanji politiki niso razumeli, da je treba družbo soustvarjati skupaj s sindikati in drugimi partnerji, je dodal.
"Če so politiki takrat spreminjali sistem iz socialističnega v tržno kapitalističnega po zgledu zahodnih držav, smo bili v ZSSS v tistem času daleč pred njimi," pravi Vrhovec. Zavzemali so se namreč za urejanje delovnih razmerij in plač s kolektivnimi pogodbami, ne zakoni, ter za socialni dialog, kar je po Vrhovčevih besedah v razvitih državah eden temeljev razvitosti družbe in napredka.
Do stavke so privedle razmere, ko so propadla mnoga industrijska podjetja in se je povečevala brezposelnost - samo v letu 1990 je zaradi stečajev delo izgubilo 38.000 ljudi, je navedel Semolič. V tistem letu je prišlo do podpisa prve splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo, ki je bila podlaga za panožne kolektivne pogodbe. Sindikati so nasprotovali zakonu o zamrznitvi plač in že leta 1991 je bil v Sloveniji val stavk; bilo jih je 212. V letu 1991 je bilo v Ljubljani in Mariboru več protestov delavcev različnih panog in "drveli" so proti stavki, je povedal Semolič.
S stavko, ki je imela med drugim podlago v stavki sindikata energetikov in zahtevi sindikata kovinske industrije SKEI za glasovanje o nezaupnici vladi februarja 1992, so zahtevali ukinitev zakona o zamrznitvi plač, dvig zajamčene plače v skladu z inflacijo, sprejem zakona o kolektivnih pogodbah in zagotovilo, da zaradi denacionalizacije nihče ne bo izgubil dela.
Stavka je pokazala moč delavstva in ZSSS, kar se je pokazalo kasneje v nekaterih pogajalskih procesih, je povedal Semolič. Po stavki, po kateri je bil naslednji dan odpravljen zakon o zamrznitvi plač, sicer ni šlo vse gladko, je dodal Vrhovec, in je bilo potrebnega še nekaj časa, da so dosegli urejanje plač s kolektivnim dogovarjanjem in sprejemanje zakonov s sodelovanjem socialnih partnerjev.
