Za bolnico, ki je umrla julija 2013, je Lopuhova dejala, da količina morfija, kot je bila zabeležena v temperaturnem listu, ni mogla povzročiti njene smrti. Sklepa pa, da je bila količina morfija večja, kot je bilo navedeno v dokumentaciji. Radan je namreč dejal, da je bilo za bolnico treba pripraviti novo dozo morfija, kar pomeni, da je prejšnja infuzija morfija stekla hitreje, kot je navedel. Sestra Petra Šanc je izpovedala, da je pripravila novo infuzijo morfija. V knjigi narkotikov pa je bilo za to bolnico zabeleženih več ampul morfija. Takšna količina morfija pa bi po mnenju Lopuhove povzročila smrt bolnice.
Ponovila je stališče, da ji ni jasno, zakaj so tako hudo bolno žensko, ki v tistem trenutku ni umirala, spravili na spontano dihanje. Iz njenega zdravstvenega stanja je bilo namreč po mnenju Lopuhove jasno, da ne bo mogla sama dihati. Niti ji ni bilo jasno, zakaj je niso potem priklopili nazaj na umetno dihanje, saj je glede na dokumentacijo po dveh urah in pol prešla v dihalno stisko. Prav tako je dejala, da ni jasnega dokazila, da je bila o odtegnitvi bolnice z umetnega dihanja sprejeta konziliarna odločitev.
Radan je danes rekel, da je dan pred smrtjo bolnice konzilij sprejel odločitev, da bolnico skušajo prevesti na spontano dihanje. Dejal je tudi, da je še isti dan on začel z zniževanjem umetne podpore dihanja. Na prejšnji obravnavi je sicer dejal, da ni bil on tisti, ki je bolnico prevedel na spontano dihanje, pač pa sodelavka v nočni izmeni.
In če bi jo po spontanem dihanju dali nazaj na umetno predihavanje, bi bila potem to aktivna oblika zdravljenja, kar je v nasprotju s načeli paliativne oskrbe. "Ona je imela terminalno rakavo bolezen. Nerelevantno je, ali je bila umirajoča ali ne. Kako bi živela, da bi bila tetraparetična na postelji in bi lahko premikala le ramo," je vprašal. Na vprašanje, koliko časa bi ta bolnica po njegovem mnenju še živela, pa je odvrnil: "Koliko časa bi še trpela?"
Lopuhova pa je poudarila, da se ne sme razpravljati o vrednosti in smiselnosti življenja. "Njeno življenje ni bilo na tem, da se konča tisti dan, tisti trenutek."
Glede bolnika, za katerega tožilstvo trdi, da je umrl zaradi predoziranja s propofolom, je Lopuhova dejala, da iz medicinske dokumentacije ni razvidno takšno poslabšanje bolnikovega stanja, da bi bila jasna smrt. Njegova smrt sicer ni bila nepričakovana, a je bila v tistem dnevu glede na zdravstvene izvide nenadna, je dodala.
Uporaba propofola je bila sicer ob težavah z dihali po mnenju Lopuhove upravičena, ni pa bila to najboljša izbira. Prav tako iz dokumentacije ni točno jasno, kakšno količino in ob kakšni hitrosti je dobil bolnik propofol. Če je dobil 10 mililitrov, bi povzročil smrt, saj je prenehal dihati, meni Lopuhova. Če pa bi dobil 10 miligramov, pa ne bi, saj takšna količina po njenem mnenju ni "nič".
Pri zadnjem Radanovem bolniku, ki je po mnenju tožilstva umrl zaradi kalija, pa je Lopuhova ocenila, da zaradi zdravil, ki so zabeležene v dokumentaciji, bolnik ne bi umrl. Bi pa umrl, če je dobil kalijev klorid. Kljub temu, da so bolniku odpovedovali organi, je bila glede na podatke o njegovih življenjskih funkcijah smrt ravno ob tisti uri nenadna.
V nasprotju z mnenjem avstrijskega izvedenca v tej zadevi Wolfganga Krölla pa Lopuhova ocenjuje, da kalij ne ustavi takoj srca, pač pa so potem možni še električni impulzi, ekg pa jih lahko zabeleži. Na ekg-posnetku bolnika, ko je bil uradno že mrtev, a so bili še prisotni električni impulzi, je Lopuhova opazila hiperkaliemijo. A na podlagi ekg-posnetka ni mogoče trditi, da je bolnik prejel infuzijo kalija in da ta ni izviral iz kemičnih procesov v telesu.
