Čeprav nimamo vpogleda v dejanski potek pogajanj med obema ministroma, slovenskim ministrom za gospodarstvo Zdravkom Počivalškom in hrvaškim ministrom za državno premoženje Goranom Marićem, je zadeva po Šukljetovih besedah "skrajno presenetljiva".
"Na mizi je ne le vprašanje tovarne, ki ima svoje produkte, svojo prodajno mrežo in svoj dolgoročni trg, ampak tudi vprašanje številnih delovnih mest v slovenski in hrvaški Istri. A pogajanj, ki naj bi bila na koncu vendarle uspešna, se ne da razumeti izven konteksta političnih odnosov med državama, ki so dejansko obremenjeni z nezaupanjem in prelaganjem težav na kup in čakanjem, da se bodo bolj ali manj same razrešile."
Šuklje sicer ostaja optimističen, da bo dogovor tokrat vendarle zdržal. "Kaj je z vrnitvijo Italijanov, pa ne vem. Ampak predvidevam, da se bodo vrnili, ko bodo te zadeve urejene. Vprašanje sicer je, ali se ne pripravlja kako presenečenje tudi z italijanske strani, npr. kaka "odškodnina" za čakanje," je povedal.
Dejanski problem pa je po besedah Šukljeta ta, da "vse skupaj dajemo na tehtnico zaradi rešitve nekega fantomskega, nedoločenega dolga Reške banke, ki je ni več. Ko govorimo o Cimosu, potem Hrvaška, ne glede na delovna mesta in ohranitev proizvodnje v Buzetu, izsiljuje z dolgom neke fantomske Reške banke, ki je že dolgo ni več. Ko je Slovenija na to pristala, se to zdaj vleče kot jara kača. Kdo bo na koncu kriv? Kot običajno nihče. Ker se bo spet gledalo ad kalendas grecas, kako se je stvar razvijala in kdaj so se začele napake."
Šuklje je opozoril, da bi morala slovenska stran zdaj vrniti žogico in zahtevati poplačilo terjatev, ki jih imajo hrvaška podjetja do podružnice nekdanje Ljubljanske banke v Zagrebu. "V tistem hipu, ko se je priznalo, da pride vprašanje terjatev Reške banke na mizo, se je odprlo vprašanje vseh dolgov, ki obstajajo do stare Ljubljanske banke na Hrvaškem. Če se pogovarjamo o dolgovih ene banke, potem se dajmo pogovarjat o dolgovih vseh bank," je poudaril.
Strinjal se je z opozorili, da bi se zgodba s Cimosom lahko ponovila tudi pri prodaji NLB, ko bi Hrvaška na to lahko vplivala z zahtevami po vračilu obveznosti LB. Spomnil je, da je pred dnevi hrvaški opozicijski poslanec Ivan Lovrinović, sicer profesor ekonomije, izjavil, da naj Hrvaška sredstva za nakup delnic hrvaške Ine od madžarskega Mola po izgubljeni arbitraži zagotovi s poplačilom štirih milijard evrov obveznosti, ki da jih imata po njegovih izračunih do Hrvaške Slovenija in Srbija.
"V tistem hipu bi morali tudi prodajalci Cimosa postati pozorni na to in bi bilo treba biti na to temo zelo dobro pripravljen. Ali so bili, ne vem," je dejal Šuklje.
Opozoril je še, da podobnih zapletov zagotovo še ni konec. "Bolj ko se bliža obdobje pričakovane razsodbe arbitražnega sodišča za določitev meje, več tovrstnih napetosti lahko pričakujemo. In to so priročne zadeve, ki se lahko poljubno odpirajo, da se razburka javno mnenje."
Tudi glede pričakovanj, kaj se bo zgodilo, ko bo arbitražno sodišče izreklo odločitev glede meje med državama, je Šuklje prepričan, da bo Hrvaška vztrajala pri odstopu od arbitraže. Ocenil je, da Hrvaška pred letom in pol, ko je izbruhnila afera s prisluhi pogovorov med slovensko agentko in arbitrom, ni napovedala odhoda iz procesa zgolj zaradi tega, "ampak zaradi ocene predvsem hrvaških pomorskih pravnikov in politikov, da arbitraža ne more postati prevladujoč način za reševanje hrvaških sporov o meji na Jadranu z Bosno in Hercegovino ter s Črno goro".
Opozoril je tudi na arbitražno sodbo s konca decembra v sporu Hrvaške z madžarskim Molom glede prodaje Ine. "Hrvaška je izgubila in razmeroma jasno napovedala, da arbitražne sodbe ne bo spoštovala. Tokrat zaradi svojega sodnika, ki so ga imenovali sami in ki naj bi bil v konfliktu interesov."
"Zato lahko danes z veliko verjetnostjo predvidevamo, da mednarodna pogodba o reševanju spora pred mednarodnim sodiščem, ki je bila podpisana pod patronatom Evropske komisije in ob sodelovanju ameriške administracije, na Hrvaškem ne bo sprejeta," je menil in izrazil pričakovanje, da ima slovenska zunanja politika načrt, kaj se da narediti.
Opozoril je tudi, da je Slovenija je naredila velik kompromis, ko je pristala na umik vseh zadržkov glede vstopa Hrvaške v EU še med procesom arbitražnega postopka. "Slovenija lahko poudarja, da je ta mednarodni sporazum sklenila v najboljši veri in da ga je sklenila z velikim vnaprejšnjim kompromisom za sosednjo državo, v skladu z načelom, da je treba težave v Evropi tudi medsebojno reševati. Gre tudi za ključno vprašanje, ali bomo v EU spoštovali mednarodne pogodbe. Arbitražni sporazum je mednarodna pogodba, ki ima visok in zavezujoč status," je poudaril Šuklje.
Hrvaške argumente, da bi se bilo treba vrniti k dvostranskim pogajanjem, je zavrnil. "Dvostranska pogajanja so tekla skoraj neprekinjeno od leta 1993 dalje in so vedno prišla do rezultata, od katerega pa je Hrvaška v zadnjem trenutku odstopila," je poudaril tesen sodelavec nekdanjega slovenskega premierja Janeza Drnovška.
"Tako je bilo v Mariboru leta 1994 na pogovoru med Drnovškom in tedanjim hrvaškim premierjem Nikico Valentićem, ko je v zaključni fazi celotnega dogovora o vseh odprtih vprašanjih na sestanek prišel takratni hrvaški veleposlanik v Sloveniji in sporočil, da predsednik Franjo Tuđman dogovorov ne bo podprl. Podobno je bilo z dogovorom med Drnovškom in Račanom, ki je bil dokončan, dokler niso v Račanovo pisarno vstopili mednarodni pravniki in mu zagrozili, da ga bodo zamenjali, če bo vztrajal," je opisal Šuklje in spomnil, da sta tudi Borut Pahor in Jadranka Kosor ugotovila, da so medsebojna pogajanja izčrpana in je možen edino dogovor ob pomoči tretjega.
"Naloga slovenske diplomacije zdaj je, da to z ustreznimi diplomatskimi prijemi prenese na najpomembnejše evropske naslove, ki so konec koncev tudi sooblikovali arbitražni sporazum," je dodal Šuklje in kot zelo pomembnega ocenil nedavni obisk predsednika Pahorja pri nemški kanclerki Angeli Merkel, "ki ga razumem tudi kot signal, da je Slovenija videna v najožjem krogu evropskih držav".
