Janša je leta 1995 kupil samski dom Tekstilindusa v Stražišču, v katerem je stanovalo okoli 125 ljudi, leta 1996 pa je začel sodni boj zoper stanovalce, saj ga je želel izprazniti. Okrajno sodišče v Kranju pet let in pol ni razpisalo niti naroka za glavno obravnavo. Leta 2003 je s pravnomočno sodbo dosegel izselitev najemnikov, nato pa začel boj za odškodnino z državo, ki mu je z delom svojih sodišč onemogočila prihodke oziroma dobiček za čas, ko najemniki niso plačevali najemnine.
Ko je Janša na državo leta 2006 naslovil zahtevek za najemnino, ki bi jo kot lastnik lahko zaslužil v času pravdanja za izselitev najemnikov, pa ta tožba očitno ni prišla dlje od sprejemne pisarne. To pomeni, da državni pravobranilec ni vložil odgovora na tožbo, ker tožbe sploh ni prejel, ampak je prejel spis, v katerem je bila zavrnilna zamudna sodba, ki je bila za državo ugodna.
Prav tako so bile ugodne vse preostale sodbe rednih sodišč - vse do sodbe vrhovnega sodišča 19. januarja in dopolnilne sodbe istega sodišča z dne 7. aprila. Takrat je vrhovno sodišče v sodbi sledilo ustavnemu sodišču in odločilo, da je država odgovorna za škodo kot posledico ravnanja države zaradi sojenja brez nepotrebnega odlašanja.
Kot so poudarili na pravobranilstvu, je ustavno sodišče ravno v tej zadevi spremenilo dotedanji koncept odgovornosti države, ki izhaja iz protipravnega ravnanja konkretne osebe. Država po oceni sodišča odgovarja tudi takrat, kadar protipravnega ravnanja ni mogoče pripisati konkretni osebi ali organu, temveč državnemu aparatu v celoti, so pojasnili na državnem pravobranilstvu.
Državno pravobranilstvo namreč nima razlage o tem, kje na poti od sprejemne pisarne so vpisnika se je tožba izgubila. Takšno pomanjkljivost sistema vročanja je mogoče odpraviti samo z elektronskim vročanjem sodnih odločb, kjer je človeški faktor v tem kritičnem trenutku vročanja povsem izključen, so navedli.
Kot so še zapisali na pravobranilstvu, so na podlagi sodb vrhovnega sodišča že izpolnili obveznosti v skupni višini nekaj čez 3,5 milijona evrov.