Čeprav je pred začetkom letošnjega procesa iskanja naslednjega generalnega sekretarja veljalo, da je čas za nekoga iz skupine sistema Vzhodna Evropa, ki še edina doslej ni dala prvega moža ZN, se je Guterres nemudoma prebil na čelo skupine kandidatov. Tudi vse večji pritisk civilne družbe in nekaterih držav, da je čas za žensko, se je na koncu izkazal za nezadostnega.
Kljub trgovini med stalnimi članicami Varnostnega sveta ZN za položaje, bodo morali tudi zagovorniki Vzhodne Evrope in žensk na koncu priznati, da je prevladalo načelo izbire najboljšega kandidata za položaj. Guterres je med vsemi kandidati najbolj navdušil na predstavitvi kandidatur v Generalni skupščini ZN, kar je bila novost v procesu izbire generalnega sekretarja.
Zatem pa je od samega začetka v Varnostnem svetu ZN na neformalnih glasovanjih pobiral največ glasov podpore. Stalna članica Varnostnega sveta s pravico do veta Rusija ga je sicer zavirala z javnimi izjavami, da mora priti naslednji generalni sekretar ZN iz Vzhodne Evrope, vendar pa je Moskva na koncu od tega načela odstopila že na prvem glasovanju s tako imenovanimi barvnimi glasovnicami, ki so pokazale voljo stalnih članic.
Antonio Manuel de Oliveira Guterres se je rodil 30. aprila 1949 v Lizboni. Izšolal se je za elektroinženirja, po diplomi leta 1971 pa je postal asistent na Tehnološkem inštitutu. Portugalska je takrat živela v diktaturi, ki jo je leta 1974 končala tako imenovana revolucija nageljnov. Guterres se je takrat včlanil v socialistično stranko in dve leti kasneje je bil na prvih demokratičnih volitvah po diktaturi izvoljen za poslanca.
Leta 1992 je postal generalni sekretar socialistične stranke, ki jo je na volitvah 1994 popeljal do zmage in leto kasneje postal portugalski premier. Uvodoma je bil zelo priljubljen, med drugim tudi zaradi političnega sloga, ki je temeljil na dialogu. Portugalska je tedaj doživljala visoko gospodarsko rast, zaradi česar je lahko vlada zmanjševala proračunski primanjkljaj in povečevala socialno porabo.
Brez težav je osvojil tudi drugi premierski mandat, ki ga je zasedal do aprila 2002. V tem času je izraziti zagovornik evropske integracije tudi predsedoval Svetu EU. Vendar pa je v drugem mandatu gospodarska rast zastala, prišlo je do notranjih prepirov v socialistični stranki in Guterres je leta 2001 napovedal, da ne bo ponovno kandidiral, ker ne želi, da se država pogrezne v blato.
Na volitvah leta 2002 je zmagala socialna demokracija Joseja Manuela Barrosa in Guterres je bil do leta 2005 predsednik Socialistične internacionale. Istega leta ga je tedanji generalni sekretar ZN Kofi Annan izbral za Visokega komisarja ZN za begunce, kjer je ostal dva mandata. Ban Ki Moon ga potem ni hotel znova potrditi in decembra 2015 se je Guterres upokojil.
Na položaju visokega komisarja je vodil agencijo ZN (UNHCR) z 9000 zaposlenimi, ki je imela v zadnjem letu njegovega mandata letni proračun 6,8 milijarde dolarjev. Skrbela je za 46 milijonov beguncev in razseljenih oseb v 123 državah sveta. Guterres je izboljšal učinkovitost komisariata, med drugim z zmanjšanjem števila zaposlenih v Ženevi za tretjino in okrepitvijo osebja na terenu.
Zelo zgodaj je začel opozarjati na problem beguncev iz Sirije, pa tudi iz Afganistana in Iraka. Še posebej glasno je svaril, da morajo razvite države sprejeti več beguncev ali ponuditi več pomoči, sicer bodo valovi iz držav kot so Turčija, Libanon in Jordanija trčili ob Evropo. Tiste, ki begunce zavračajo z izgovorom, da so muslimani, pa je naravnost obtožil podpore terorizmu, kajti s tem terorističnim skupinam zgolj olajšajo novačenje ljudi, ki nimajo česa izgubiti.
Guterres je tudi član Madridskega kluba, ki ga tvorijo nekdanji demokratično izvoljeni predsedniki in premierji držav. Med njimi sta poleg Billa Clintona, Vicenteja Foxa in številnih drugih voditeljev iz okrog 60 držav sveta tudi Milan Kučan ter Danilo Türk. Slednji je z Guterresom sodeloval v času, ko je bil v času Annana na položaju pomočnika generalnega sekretarja ZN za politične zadeve, med drugim pri reševanju krize Vzhodnega Timorja, ki je bil nekdanja portugalska kolonija.
Guterres ima dva otroka iz prvega zakona s soprogo Luiso Guimaraes e Melo, ki je umrla leta 1998. Ponovno se je poročil leta 2001 s Catarino Vaz Pinton. Na Portugalskem so ga želeli imeti za predsednika države, vendar pa se za večinoma protokolarni položaj ni nikoli odločil, ker kot je dejal "raje brca žogo, kot pa sodi".
