Naše ustavno sodišče po njegovem sodi med t.i. močnejša ustavna sodišča, ki jih imamo v EU, je danes povedal Šorli. Trenutna sestava sodišča pa je, tako Šorli, imela izredno težko delo, ki ga je zelo dobro opravila. Obravnavalo je tudi zadeve s politični vsebinami in to so po njegovem vedno najtežja vprašanja, a je sodišče tukaj zanj zelo dobro posredovalo.
Če bo imenovan, se bo med drugim zavzemal, da bo sodišču omogočena svobodna izbira zadev, a ne zato, da bi to bilo razbremenjeno, ampak da bi se omogočila bolj podrobna in natančna obravnava zadev, ki niso pomembne le za pritožnike, temveč za višanje ravni varstva človekovih pravic.
Zase pravi, da si upa zagovarjati stališča, tudi ko so ta manjšinska.
Zaradi svojih stališč je že naletel na ostre kritike, nekateri tudi nasprotujejo njegovi kandidaturi za ustavnega sodnika. "Če si človek v 40 letih poklicnega življenja ne ustvari nobenega nasprotnika, je slab znak," odgovarja. Sam ceni vsakega, četudi drugače mislečega. Vendar pa večina nasprotovanj izvira iz različnih pogledov na vodenje in upravljanje sodstva, je prepričan.
Po njegovem je sodnikom treba izkazati več zaupanja in svobode, a tudi okrepiti njihovo odgovornost. Pretirano povečevanje hierarhije sodstva lahko privede do kratkotrajnih pozitivnih učinkov, na dolgi rok pa to lahko prinaša birokratske odnose v sodstvu, je še dodal.
Nekateri ga sicer štejejo za simpatizerja največje opozicijske stranke, SDS, a Šorli ne ve, zakaj. Morda zaradi njegovega stališča v zadevi Patria, je razmišljal. Povedal je, da sodnik ne more vplivati na percepcijo javnosti, hkrati pa je poudaril, da bi v podobni situacij, v kateri bi bil udeležen član katerekoli druge stranke, storil vse, da bi bil postopek sojenja tej osebi pošten in v skladu z ustavo.
Šorli, zdaj vodja kazenskega oddelka na vrhovnem sodišču, na predstavitvi ni ponavljal dosežkov iz svoje sicer bogate poklicne poti, ampak je svoj pogled na sodstvo in pravno državo orisal z različnimi anekdotami.
V tej luči se je spomnil enega svojih zgodnjih primerov, ko je še kot mladi sodnik v Kranju nekega moškega obsodil na zaporno kazen. Kakšno leto kasneje je nanj naletel, ko mu je obtoženi za mizo poslal pijačo. Vprašal ga je, zakaj je to storil, moški pa mu je odvrnil, da zato, ker mu je sodil pošteno. "Že takrat mi je bilo jasno, kaj to pomeni ne samo za sodišča, ampak tudi, kaj za ljudi, ki jih sodišča obravnavajo," je danes povedal.
Pri svojem delu se je srečal tudi s primerom petkratnega morilca Metoda Trobca, vendar je izrazil pomisleke, da bi ga obravnaval, saj je bil najmlajši sodnik na sodišču, nasprotoval je tudi smrtni kazni. Zadevo so dodelili drugemu sodniku, ki je Trobca obsodil na smrtno kazen. Kasneje so kazen spremenili v 20 let zapora, smrtno kazen pa ukinili, je povedal danes 70-letni Šorli.
Prav tako sredi 80. let prejšnjega stoletja ni želel sodelovati pri dveh zadevah razžalitve Tita, ki je bil tedaj že mrtev, sam pa je menil, da mrtvi ne morejo uživati pravnega varstva, je spomnil danes.
Med delom na vrhovnem sodišču, kamor je prišel leta 1996, si je prizadeval, da bi to z uvedbo filtrskega mehanizma postalo precedenčno sodišče, ki bi torej zagotavljalo enotno sodno prakso in pravno varnost. Kot še pravi, se v svoji 40-letni karieri namreč ni ukvarjal le s sojenjem, ampak je sodeloval tudi pri demokratizaciji sodstva, prizadeval si je za njegovo učinkovitost, nepristranskost in neodvisnost.
Po Šorliju se je predstavila še druga kandidatka za zasedbo dveh jeseni izpraznjenih mest na ustavnem sodišču, Špelca Mežnar.