Pravobranilec Nils Wahl je v sklepnih predlogih za odločitev Sodišča EU tako mnenja, da sporočilo Evropske komisije iz avgusta 2013, ki določa smernice o državni pomoči bankam v okviru reševanja finančne krize in ki je v reševanje bank vključilo tudi upnike in lastnike, članic unije ne zavezuje, je razvidno iz sklepnih predlogov, ki jih je objavil časnik Finance.
Na te smernice se sicer izgovarjata država ter Banka Slovenije, a se ob tem izpostavlja tudi, da so v Bruslju dali jasno vedeti, da ob neupoštevanju teh smernic obsežnim sanacijskim ukrepom za slovenske banke s konca 2013 zelene luči ne bodo prižgali. Načelo bail ina je medtem zdaj tudi uradno del novega evropskega zakonodajnega okvira za reševanje bank, njegovi ključni vidiki pa so se začeli uveljavljati s 1. januarjem.
Pravobranilec na podlagi vprašanj ustavnega sodišča ugotavlja, da je za njimi dilema, ali je sporočilo komisije vsaj v praksi, če že ne pravno, zavezujoče za članice unije. Pravobranilec jasno pravi, da smernice držav ne zavezujejo, zato te niso zavezane sprejeti nacionalne zakonodaje, ki bi določbe tega sporočila uveljavile.
Bruselj tako nima splošnih zakonodajnih pooblastil, je pa po njegovih besedah tudi jasno, da ima Evropska komisija pri presoji o združljivosti ukrepov državne pomoči z notranjim trgom široko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku. Za zagotovitev preglednosti, enake obravnave ter pravne varnosti lahko objavlja akte mehkega prava, ko so sporočila, obvestila ali smernice. Komisija mora ta načela in pravila, če so skladna s pravom EU, pri svojem odločanju spoštovati in od njih brez utemeljenega razloga ne sme odstopiti.
Učinek takšnih pravil, ki si jih zastavi komisija, ima po drugi strani za članice največ posreden učinek. Države namreč, tako pravobranilec, lahko priglasijo tudi ukrepe državne pomoči, ki ne izpolnjujejo vseh pogojev ali smernic komisije, v Bruslju pa so dolžni proučiti njihovo skladnost s pravom EU. Samo neupoštevanje smernic tako ni samo po sebi utemeljen razlog za zavrnitev ukrepov državne pomoči.
Pravobranilec priznava, da članici komisije pogosto verjetno ni lahko prepričati, da odstopi od smernic in načel, ki si jih je zastavila. Prav tako navaja, da bi presoja skladnosti s pravnim redom EU v takšnem primeru verjetno trajala bistveno dlje. Zaveda se tudi razmer v 2013 in tveganj, s katerimi se je takrat soočala Slovenija, ter razume, da je lahko za vlado v takšnih primerih hitra in gladka odobritev ukrepov posebej pomembna. A to nima vpliva na pravni učinek samega sporočila komisije.
Pravobranilec sicer ocenjuje, da smernice Bruslja v delu, ki državno pomoč pogojujejo z vključitvijo upnikov in lastnikov banke, ne presegajo pristojnosti, ki jo ima Evropska komisija skladno s temeljno pogodbo EU. Prav tako komisija po njegovem mnenju s temi smernicami pravil o državnih pomočeh ne razlaga ali uporablja napačno.
Te smernice o t. i. bail inu so po Wahlovih navedbah tudi v skladu z načelom varstva upravičenih pričakovanj na podlagi prava EU in pravico do zasebne lastnine iz listine EU o temeljnih pravicah.
Jasno namreč v njih piše, da noben upnik ne utrpi večjih izgub, kot bi jih sicer oz. da podrejeni upniki ne bi smeli prejeti manj kot bi bil njihov instrument vreden, če pomoč ne bi bila dodeljena (in bi banke, kot navajajo državni predstavniki, končale v stečaju).
Glede upravičenih pričakovanj pa Wahl ne more razbrati, da bi imetniki podrejenih obveznic prejeli kakršno koli natančno, uradno in brezpogojno zagotovilo, da ukrepi v bankah za zaščito javnega interesa ne bodo vplivali na njihove naložbe.
Pravobranilec v naslednjem koraku poudarja, da morajo zdaj nacionalna sodišča (v tem primeru najprej ustavno sodišče) preveriti, ali sta bili pravici do varstva upravičenih pričakovanj in zasebne lastnine kršeni pri sami izvedbi ukrepov za sanacijo bank na podlagi noveliranega zakona o bančništvu konec leta 2013. Smernice komisije namreč ne dajejo neomejenega dovoljenja za razlastitev lastnikov in upnikov bank, saj od držav ne zahtevajo in jim ne dovoljujejo, da kršijo omenjeni pravici.
Prav tako Wahl navaja, da pretvorba ali odpis hibridnega kapitala in podrejenih obveznic glede na omenjene smernice Evropske komisije nista bistveni pogoj za odobritev državne pomoči in se ne zahtevata, če bi izvedba ukrepov povzročila nesorazmerne rezultate. Ustavno sodišče oz. nacionalna sodišča mora zato zdaj preveriti, ali je bilo ob izvršitvi ukrepov za sanacijo bank načelo sorazmernosti spoštovano.
Pri presoji bi moralo ustavno sodišče po njegovem mnenju upoštevati vse okoliščine - na eni strani nujnost posebej hitrega ukrepanja, tveganje zaradi neukrepanja za slovenski finančni sistem in potrebo po preprečitvi čezmernih posledic za proračun, na drugi pa tudi, ali so bile ekonomske ocene o kapitalskem primanjkljaju bank ter realni ekonomski vrednosti naložb pred in po ukrepih razumne in verodostojne.
Predlogi pravobranilca za odločanje velikega senata sodišča EU, ki bo v naslednjih mesecih uradno odgovorilo na vprašanja, niso zavezujoči, vendarle lahko nakažejo smer, v katero bi utegnili iti odgovori sodišča. Ustavno sodišče pa naj bi nato po pričakovanjih gordijski vozel v sporu med državnimi akterji in razlaščenci presekalo enkrat do konca leta.
