Ministrstvo je namreč pripravilo osnutek novele zakona o zdravstveni dejavnosti, ki opredeljuje podeljevanje koncesij. Osnutek sprememb, ki bo sicer po javni razpravi usklajen z nekaterimi pripombami, med drugim predvideva omejen čas podeljevanja koncesij na do 15 let in podeljevanje koncesij na podlagi javnih razpisov.
Ministrstvo bi pred tem pripravilo koncesijski akt, s katerim bi za tri leta opredelilo število, področje in območje, kjer je za nemoteno delovanje javne zdravstvene službe treba razpisati koncesije. Na podlagi koncesijskih aktov se potem objavijo javni razpisi za koncesije in se nato z izvajalcem sklene koncesijska pogodba.
Nedavna analiza podeljevanja koncesij v preteklosti je med drugim pokazala, da so se te v le dveh od 212 občin podeljevale na podlagi razpisov in za določen čas, tako kot je to tudi predvideno z zakonom o javno-zasebnem partnerstvu.
Da podeljevanje koncesij danes poteka bolj ali manj arbitrarno, je po mnenju asistenta na Fakulteti za upravo Univerze v Ljubljani Nikolića, ki je predlagane zakonske rešitve analiziral v zadnji številki Pravne prakse, posledica pomanjkanja postopkovnih pravil o podeljevanju koncesij v zakonu o zdravstveni dejavnosti in neupoštevanja krovne zakonodaje s področja javno-zasebnega partnerstva.
Najbolj transparentni so razvili lastne postopke podeljevanja koncesij, nekateri pa temeljna načela pravnega reda preprosto ignorirajo. Tako početje pa je, kot opozarja, nezakonito z vidika domačega in evropskega pravnega reda.
Zato ministrstvu po njegovem mnenju ne gre oporekati želji po enotni ureditvi postopka podeljevanja koncesij za zdravstvo v zakonu o zdravstveni dejavnosti, ki je specialnejši zakon, kljub temu, da so pravila igre že zdaj povsem jasno zapisana v zakonu o javno-zasebnem partnerstvu.
Pogojevanje lastniške strukture sporno z vidika pravice do svobodne gospodarske pobude
Osnutek novele tudi določa, da lahko pridobijo koncesijo fizične in pravne osebe, pri čemer mora biti edini ali večinski lastnik pravne osebe odgovorni nosilec zdravstvene dejavnosti. Tako pogojevanje lastniške strukture gospodarskih subjektov za pridobitev koncesije je po Nikolićevem mnenju sporno z vidika ustavne pravice do svobodne gospodarske pobude.
Opozarja namreč, da je obvezno sodelovanje zdravnikov predvideno že v postopku za izdajo dovoljenja za izvajanje zdravstvene dejavnosti, to pa se lahko doseže tudi s koncesijskim aktom in koncesijsko pogodbo.
Predlagana ureditev pa ima po njegovih trditvah veliko obsežnejši učinek, saj zavira investicije v zdravstveno dejavnost. Te so namreč ponavadi v domeni pravnih oseb, ki niso v večinski lasti zdravnikov, poleg tega celo odvzema koncesije številnim kapitalsko najsposobnejšim in tehnološko najrazvitejšim pravnim osebam, ki javno zdravstveno dejavnost že uspešno opravljajo.
Poudarja tudi, da ministrstvo ne utemelji, zakaj je v interesu javne zdravstvene službe oziroma javnih zdravstvenih zavodov, da izbrani zdravniki niso zaposleni v načeloma kapitalsko sposobnejših oblikah gospodarskih subjektov, to so pravne osebe. Še težje pa bi mu bilo utemeljiti, zakaj je taka ureditev v interesu bolnikov, ki si želijo predvsem kakovostnih in dostopnih zdravstvenih storitev.
Časovna omejitev koncesije sporna z vidika ekonomske varnosti koncesionarja
Na načelni ravni časovna omejitev na 15 let po Nikolićevem mnenju ni sporna, kar potrjuje praksa Mestne občine Ljubljana, saj v slabih desetih letih ni podelila koncesije, ki bi bila daljša od 15 let.
Vendar pa je po njegovem mnenju omejitev trajanja koncesijskega razmerja sporna predvsem z vidika ekonomske varnosti koncesionarja. Sporno je po njegovem mnenju predvsem to, da nekatere večje naložbe, večinoma na sekundarni ravni zdravstvene dejavnosti, za finančno izravnavo zahtevajo daljše obdobje, medtem ko predlagana sprememba te prožnosti ne dopušča.
S koncesijskim aktom bo ministrstvo posegalo v pristojnosti lokalne skupnosti
Določba, ki opredeljuje koncesijski akt kot predpis ministra, ne glede na to, ali je koncedent občina, mesto ali država, je po mnenju Nikolića sporna z več vidikov, med drugim zaradi poseganja v pristojnost občin.
Ustavno sporna je sicer po njegovih navedbah že sedanja ureditev, po kateri ministrstvo podeljuje soglasja k podelitvi koncesije na primarni ravni. Če ministrstvo soglasje odkloni, namreč s tem neposredno vpliva na določanje in zagotavljanje primarne ravni zdravstvene dejavnosti.
Predlagana ureditev pa še močneje posega v izvirno pristojnost občin, saj dejstvo, da koncesijski akt na primarni ravni sprejema minister za zdravje, privede v situacijo, ko koncedent ne bo mogel spreminjati vsebine koncesijskega razmerja, saj ni pristojen za sprejemanje koncesijskega akta.
"Pri tem se poraja vprašanje, kaj lahko stori koncedent v primeru spremembe lokalnega javnega interesa med trajanjem koncesijskega razmerja. Ali bo moral zaprositi za spremembo koncesijskega akta ministra? Bo minister želel spremeniti koncesijski akt za posamezno koncesijo, saj bi s tem prekršil namen predlagane ureditve - enako obravnavo koncesij za istovrstno dejavnost," se sprašuje.
Še bolj pereč je po njegovih navedbah primer, ko bo koncesijski akt izdan za vse istovrstne dejavnosti na širšem območju. Zato se sprašuje, ali bo minister v tem primeru zaradi spremembe lokalnega javnega interesa spremenil vsa koncesijska razmerja.
Enostransko spreminjanje koncesijskih pogodb v škodo koncesionarjev
Ob tem Nikolić opozarja tudi na dejstvo, da bi se zaradi spreminjanja koncesijskega akta lahko enostransko spremenile koncesijske pogodbe, kar bi lahko koncesionarju bodisi zmanjšalo prihodke oz. mu povzročilo dodatne stroške.
V takem primeru bi moral imeti koncesionar pravico do nadomestila, ki mu zagotovi finančno izravnavo. Taka pravica pa koncesionarju ne pripada, če je pogodbeno razmerje enostransko spremenila oseba javnega prava, ki ni pogodbena stranka koncesijskega razmerja, še opozarja.
