Po Čeferinovih besedah gre za pripadnike tistih poklicev, ki s svojim izražanjem, torej s svojimi javnimi nastopi, omogočajo uresničevanje človekovih pravic.
Tipičen primer takega poklica je novinarski poklic, je dejal Čeferin. Novinarji v svojih prispevkih zagotavljajo pravico javnosti do obveščenosti. "Če omejimo svobodo izražanja novinarjev, posežemo v pravico ljudi, da so obveščeni o zadevah v javnem interesu, o zlorabah oblasti in podobnem. Zato je po ustaljeni sodni praksi svobodo tiska dopustno omejevati le izjemoma," je pojasnil.
Med poklice, ki jim morajo biti zagotovljene široke meje svobode izražanja, pa sodi tudi odvetniški poklic. Glavno delovno orodje odvetnikov je namreč izražanje, torej podajanje ustnih in pisnih izjav, s katerimi poskušajo sodišča in druge državne organe prepričati, da imajo njihove stranke v postopku prav.
Eno od pomembnih pravil pri opredeljevanju meja uveljavljanja pravice do svobode izražanja odvetnikov je, da smejo odvetniki v svojih nastopih ostreje kritizirati predvsem delo javnih uslužbencev, to je tožilcev, policistov in kriminalistov, bolj previdni in zadržani pa morajo biti v svojih izjavah na račun sodnikov, je dodal.
Po Čeferinovih navedbah mora odvetnik včasih braniti interese svoje stranke tudi zunaj razpravne dvorane. V takih primerih so sicer meje uveljavljanja njegove svobode izražanja nekoliko ožje kot na obravnavi, vendar pa je tudi v takšnem primeru dolžan angažirano nastopiti v korist svoje stranke.
Dodal je tudi, da je odvetnike zaradi besed, ki jih izrečejo kot pooblaščenci ali zagovorniki svojih strank, dopustno kaznovati le izjemoma, predvsem v primeru, ko njihove ostre oz. žaljive besede niso namenjene varstvu interesov njihovih strank, temveč le provokaciji in žalitvi drugih udeležencev sodnega postopka.
