Poleg univerze v Leidnu De Brabandere kot gostujoči profesor predava še na nekaterih drugih evropskih univerzah, dela pa tudi kot odvetnik. Posebej je specializiran za postopke mirnega reševanja sporov, predvsem preko mednarodnih arbitražnih in sodnih postopkov.
Kot je ocenil v današnjem pogovoru za STA, bi morala slovenska vlada vsekakor izkoristiti pravico, ki jo ima, in sama imenovati novega arbitra, saj "bi s tem poslala signal, da vztraja pri arbitraži, da še vedno verjame v postopek".
Obenem je mnenja, da bi moral biti arbiter znova tujec, tako kot je bil predsednik Meddržavnega sodišča (ICJ) Ronny Abraham, prejšnja izbira Slovenije, ki pa je kmalu po imenovanju odstopil. Imenovanju Slovenca, tako De Brabandere, bi se bilo na sploh treba izogibati in prav to je Slovenijo "tudi v prvi vrsti pripeljalo v težave".
Glede ravnanja Abrahama je dejal, da ga na nek način razume. Po njegovem je najprej pristal na imenovanje za arbitra, ker je menil, da bi bilo dobro nadaljevati s postopkom in da bo sam kot ugleden in nevtralen strokovnjak lahko prispeval k temu.
A po odstopu hrvaškega arbitra Vukasa je Abraham pristal v zelo težkem položaju in se razumljivo kot predsednik ICJ "ni želel zapletati v tribunal, ki ima toliko težav".
De Brabandere sicer meni, da Vukas ne bi smel odstopiti, ne glede na stališča svoje države. "Če verjameš v arbitražni postopek, bi moral preprosto nadaljevati in skupaj z drugimi člani odločiti, kako nadaljevati, kako se soočiti s tem, kar se je zgodilo," je pojasnil svoje mnenje.
Na vprašanje, ali je s slovenske strani prišlo do t.i. bistvene kršitve sporazuma, ki bi razveljavljala arbitražni sporazum, De Brabandere ni mogel z gotovostjo odgovoriti. Kot je dejal, je to "zelo zapleteno vprašanje" in težko bi našli mednarodnega pravnika, ki bi bil pripravljen nanj odgovoriti preprosto z da ali ne.
Vsekakor ravnanje nekdanjega slovenskega arbitra Jerneja Sekolca, kot so ga razkrili prisluhi njegovih pogovorov z agentko Simono Drenik, ocenjuje kot povsem napačno - tako njegovo izdajanje informacij o vsebini posvetovanj med arbitri kot tudi to, da naj bi, vsaj po trditvah Hrvaške, drugim arbitrom kot svoje posredoval dokumente, ki mu jih je v resnici dala Drenikova.
"Celotna ideja arbitrov, ki jih imenujejo stranke, je, da so ti še vedno neodvisni in nepristranski. Da tudi nacionalni člani sodišča niso pristranski, je eno temeljnih pravil, same sebe nikakor ne smejo dojemati kot podaljške strank, ki so jih imenovale."
Realno gledano države seveda za arbitre izberejo ljudi, za katere verjamejo, da so "občutljivi" za njihove argumente, a to še ne pomeni, da ti arbitri ne razsojajo povsem neodvisno. Tudi v praksi je bilo že več primerov, ko so nacionalni arbitri glasovali proti državi, ki jih je imenovala, je opozoril De Brabandere.
A napaka arbitra, v tem primeru Sekolca, sama po sebi ni odgovornost države oz. Slovenije, in pri presojanju, ali je šlo za bistveno kršitev, je treba oceniti, ali je Slovenija kot država kršila arbitražni sporazum. On osebno misli, da ga je, ni pa prepričan, ali je šlo tudi za bistveno kršitev. Bolj se nagiba k temu, da ne.
Vendarle pa je bila z vsem, kar se je zgodilo - ne le z dejanji Sekolca, ampak tudi hrvaške strani, ki je prisluškovala njegovim pogovorom, in s tem, ko so informacije o delu sodišča pricurljale v javnost - kršena osnovna ideja arbitražnega sporazuma - iskanje mirne ter poštene in pravične rešitve spora s sodelovanjem in v ozračju zaupanja.
Obenem so vsa ta dejanja v nasprotju z osnovno idejo arbitraže, ki je, "da se igra pošteno". "Resda imamo določena pravna pravila, ki urejajo arbitražne postopke, a bistvo vsega je legitimnost postopka," je poudaril De Brabandere in dodal, da "arbitraža dobro deluje le, če se vsi razumejo in se držijo pravil igre".
Celoten zaplet je sicer v pogovoru večkrat označil kot predvsem "obžalovanja vreden". In obenem vsakič poudaril, da to velja za obe strani in da ne želi kriviti nobene od njiju. "Slovenski arbiter je naredil napako, a po drugi strani je Hrvaška prisluškovala pogovoru, kar prav tako ni prav."
Ker reševanje sporov med državami glede meje na morju le redko poteka z arbitražo, je bila odločitev v primeru Slovenije in Hrvaške s strani mnogih težko pričakovana. Zato je sporočilo, ki ga pošiljata zdaj, še toliko bolj "nesrečno" in "obžalovanja vredno", saj "nekako diskreditira legitimnost arbitraže kot take".
Kolikor ve, se doslej sploh še nikoli ni zgodilo, da bi ena od držav hotela prekiniti arbitražni postopek, vsaj po javno dostopnih informacijah ne. Zato je tudi zelo težko napovedovati, kaj bo sedaj sledilo.
Ne glede na izstop Hrvaške oziroma enostransko prekinitev sporazuma arbitražno sodišče obstaja naprej in tehnično gledano lahko nadaljuje z delom. A najprej bo to sodišče - v kakršnikoli sestavi že, z ali brez slovenskih in hrvaških sodnikov - moralo odločiti, ali je arbitražni sporazum še veljaven ali ne ter ali naj nadaljuje z delom ali ne.
De Brabandere kot najverjetnejšo možnost vidi, da se bodo arbitri odločili, da svoje delo zaključijo oziroma ne nadaljujejo s postopkom. Sama ideja arbitraže je bila namreč pohojena, zaupanja med strankama ni več, delo pa bi bilo ob dejstvu, da ena od držav ne želi več sodelovati, zelo oteženo.
Na državah samih bi nato bilo, da se dogovorita, kako naprej. Sogovornik je kot najboljšo možnost izpostavil, da bi državi dosegli dogovor o novi arbitraži in celoten arbitražni postopek začeli povsem na novo. Lahko bi se seveda tudi odločili, da spor preneseta pred neko drugo telo, kot je Meddržavno sodišče (ICJ) v Haagu, ali pa obnovili dvostranska pogajanja o meji.
