Novela zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih, ki je bila 8. junija 2014 predmet neuspelega referenduma, je stopila v veljavo 22. julija istega leta. Med drugim je nekoliko spremenila dostopnost do gradiv, podrobno pa uredila tudi njihovo digitalizacijo.
Glede dostopnosti novela določa, da gradivo nekdanjih družbenopolitičnih organizacij, ki vsebuje občutljive osebne podatke, ni prosto dostopno, pač pa morajo zaposleni v arhivu podatke pred predajo gradiva prekriti. Je pa novela odprla arhive, ki so bili pred tem zaprti, denimo arhive predsedstva Socialistične republike Slovenije, izvršnih svetov in sekretariatov.
Dostopnost do gradiv, ki vsebujejo občutljive osebne podatke žrtev nekdanje Službe državne varnosti, je tudi po uveljavitvi novele ostala še naprej omejena, novost pa je, da lahko uporabnik brez dovoljenja komisije dobi vsaj anonimizirane dokumente.
Griesser Pečarjeva je v izjavi za STA poudarila, da je novela prinesla absurdno situacijo, saj je zaščitila tako storilce kaznivih dejanj v komunističnem režimu kot tudi v nacističnem in fašističnem režimu. Poleg tega po njenih besedah čakanje na dovoljenje arhivske komisije za tedne in mesece podaljšuje dostopni čas do gradiv.
"To, da raziskovalci pri nas za celovito okupatorsko gradivo potrebujejo dovoljenje komisije, je nekaj edinstvenega v celotni Evropi, je opozorila Griesser Pečarjeva. Če se ukvarjaš z novejšo slovensko zgodovino od leta 1941 do leta 1990, po njenih besedah skoraj za vsako gradivo potrebuješ dovoljenje komisije, kar raziskovalcem povzroča velike težave.
"Novela zgolj navidezno odpira gradivo, ki je bilo prej nedostopno oziroma je bilo dostopno zgolj z dovoljenjem, saj je novela zaprla dostop do osebnih podatkov. Dostopnost se je zaradi tega dejansko zmanjšala," je dejala Griesser Pečarjeva.
Cvelfar pa kljub pred letom dni spremenjeni zakonodaji ne opaža bistvenih sprememb glede poti in časa dostopnosti do gradiv. V izjavi za STA je opozoril, da imajo raziskovalci, ki izkažejo znanstvenoraziskovalni interes, z dovoljenjem arhivske komisije oziroma z odobritvijo t. i. izrednega dostopa na razpolago celovito arhivsko gradivo brez anonimizacije.
"Število vlog na komisijo se kljub uveljavitvi novele ni bistveno povečalo in s tem tudi ne število odločb. Komisija mora odločiti najkasneje v dveh mesecih, običajno pa je odločba izdana že v mesecu dni," je pojasnil Cvelfar. Po njegovih besedah v Arhivu RS tudi ne opažajo bistvenih sprememb pri uporabi gradiv.
Anonimizacija osebnih podatkov se nanaša zgolj na uporabnike, ki jih zanima le manjši del gradiv in ne izkažejo znanstvenoraziskovalnega interesa, je poudaril Cvelfar. Napovedal je še, da bo arhiv jeseni predstavil s statističnimi podatki podkrepljeno analizo, ki bo celovito prikazala stanje po uveljavitvi novele.
"Pogosto so anonimizirani dokumenti neuporabni, saj se ne anonimizirata ime in priimek, ampak vsebina. Ime in priimek nimata vrednosti, če ni vsebine," pa je kritična Griesser Pečarjeva. Dodala je, da zaposleni v Arhivu RS zaradi določb novele po nepotrebnem izgubljajo čas z anonimizacijo osebnih podatkov, namesto da bi se ukvarjali s svojim delom.
