Ustavni sodniki so namreč razveljavili odločitev rednih sodišč, s katero so taksistu, ki je bil leta 1992 izbrisan iz registra stalnih prebivalcev, zavrnila leta 2000 vloženi zahtevek za izplačilo odškodnine. Sodišča so namreč ocenila, da je zahtevek vložil prepozno.
Ustavno sodišče je v odločitvi zapisalo, da bi morala redna sodišča pri presojanju zastaranja upoštevati specifični položaj izbrisanih oseb, "ki so bile soočene z dolgotrajno pravno negotovostjo zaradi neodzivanja organov oblasti navkljub zavezujočim odločbam ustavnega sodišča". Okoliščine, v katerih so bile izbrisane osebe, bi lahko sodišče po mnenju ustavnih sodnikov upoštevalo tudi kot podlago za zadržanje teka zastaranja.
"Pretoga razlaga sodišč glede pričetka teka subjektivnega zastaralnega roka oziroma neupoštevanje instituta zadržanja zastaranja kaže na to, da sodišče svoje presoje ni prilagodilo posebnim okoliščinam, v katerih so bile izbrisane osebe, med njimi tudi pritožnik," so zapisali ustavni sodniki.
Ocenili so tudi, da so redna sodišča s svojo razlago pravil o zastaranju pritožniku nesorazmerno otežila oziroma preprečila uporabo razpoložljivega pravnega sredstva, to je odškodninskega varstva zoper državo za škodo, povzročeno z izbrisom.
Izbrisani so sicer v preteklosti večkrat opozarjali, da sodišča odškodninske zahtevke zoper državo zavračajo zaradi preteka zastaralnih rokov. Da se slednje uredi, je po odločbi v zadevi Kurić in ostalim, s katero je Sloveniji naložilo pripravo odškodninske sheme, zahtevalo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice.
Zakon o odškodninah za izbrisane, ki je začel veljati lani, je zato določil, da običajni zastaralni roki, določeni v zakonu, ki ureja obligacijska razmerja, za izbrisane ne veljajo. Omenjeni zakon je tudi določil, da se sodni postopki, začeti pred uporabo zakona o odškodninah za izbrisane, končajo po njegovih določbah.
