Med osebne dokaze sodijo izjave osumljencev, prič in izvedencev ter drugih strokovnjakov, po besedah Fanka pa so se taktike razgovorov za pridobivanje teh dokazov skozi zgodovino veliko spreminjale, tako po vsebini kot po vidiku spoštovanja človekovih pravic.
Z uvedbo institutov pogajanja o priznanju krivde in predobravnavnih narokov v slovenski kazenskopravni sistem pa imajo obtoženci posebno možnost izjave, v zameno za priznanje krivde jih namreč pogosto čaka nižja kazen od tiste, ki bi utegnila biti izrečena s sojenjem.
Sabina Zgaga s fakultete za varnostne vede ugotavlja, da je bilo leta 2012, ko se je uveljavil predobravnavni narok, 9296 obsodilnih sodb, 1199 od tega je bilo priznanj na preodbravnavnem naroku. Omenjeni institut se je uveljavil šele maja tistega leta.
Leto kasneje so priznanja na predobravnavnem naroku predstavljala že 36 odstotkov vseh obsodilnih sodb. Obsodilnih sodb je namreč bilo 10.162, priznanj pa 3654. Osebni dokazi imajo zato po njenem mnenju velik pomen.
Primeri, ko so osebni dokazi, torej izpovedba, ključni, so spolni napadi na otroke, ugotavlja stroka. Danijela Frangež s fakultete za varnostne vede v povzetku raziskave izpred nekaj let, v kateri so pregledali številne policijske, tožilske, sodne spise, opozarja, da do prijav neposredno po dogodku skorajda ni.
Do njih povprečno pride dve leti po dogodku, hkrati pa se večina zlorab zgodi za štirimi stenami, v zaprtih prostorih. Materialne dokaze tako v mnogih primerih ni mogoče zbrati, je dejala Frangeževa.
Odstotek priznavanja krivd v teh primerih je sicer precej nizek, obtoženčevo priznanje tako tudi ne vpliva bistveno na rezultat sodbe, ampak je toliko bolj pomembna verodostojnost žrtvine izpovedbe, pravi Frangeževa. "Ravno izjave, materialnih dokazov namreč večinoma ni, so v takih primerih podvržene največ analizam, vrednotenju in odločitvam," pa je dodal Fank.
Čeprav otroci po ugotovitvah psihiatrične stroke redko lažejo, ko govorijo o spolnih zlorabah, in si tudi težko izmislijo dejanja, saj s takimi rečmi sicer nimajo izkušenj. Kljub temu pa psiholog Peter Umek opozarja, da se lahko otroke, sploh s sugestivnimi vprašanji, zavede k neresničnim izjavam, anatomske lutke pa celo spodbujajo domišljijske predstave otrok. Umek sicer še dodaja, da je laganje otrok o zlorabah precej bolj pogosto ob ločitvenih postopkih staršev in doseže tudi do 50 odstotkov primerov zlorab.
