Podpredsednik Evropske komisije Maroš Šefčovič, pristojen za energetsko unijo, je strategijo takoj po sprejetju predstavil na plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta, kjer so bili odzivi različni.
Predsednik parlamenta Martin Schulz je spomnil, da je energija igrala osrednjo vlogo pri vzpostavljanju evropskega projekta v petdesetih letih minulega stoletja, in poudaril, da lahko sedaj znova prispeva k močnejši Evropi. Kriza v Ukrajini in zaostreni odnosi z Rusijo po njegovih besedah še dodatno osvetljujejo nujnost po krepitvi energetske varnosti v Evropi.
V največji politični skupini Evropskega parlamenta, desnosredinski Evropski ljudski stranki (EPP) so pozdravili konkretne načrte in izpostavili, da so ti načrti pomemben korak k uresničitvi glavne prioritete, to je cenejše energije za državljane in podjetja v Evropi.
Zeleni pa obžalujejo, da je komisija pri pripravi strategije pretežno spregledala pomen pozitivnega prispevka obnovljivih virov energije in energetske učinkovitosti k zagotavljanju energetske neodvisnosti in novih delovnih mest ter se preveč osredotočila na fosilna goriva in odprla nova vrata močno subvencionirani in nevarni jedrski energiji.
To ni načrt za premik naprej, temveč recept za stagnacijo in celo korak nazaj, saj gre le za premik od odvisnosti od Rusije k odvisnosti od Azerbajdžana in drugih držav, je opozorila evropska poslanka Zelenih Rebecca Harms.
Kritične so tudi okoljevarstvene organizacije. Podnebna in energetska vizija komisije ima "slepe pege", poudarjajo v WWF.
V Greenpeaceu pa strategijo opisujejo kot "popačen načrt energetske unije" in opozarjajo na protislovja. "Leva roka ne ve, kaj dela desna," pravi Greenpeaceova energetska svetovalka Tara Connolly in izpostavlja, da po eni strani komisija podpira odmik od fosilnih goriv, po drugi strani pa v prizadevanjih za zagotavljanje energetske varnosti ne izključuje premoga.
Različne interesne skupine sicer v odzivih izpostavljajo svoje interese. V Evropskem združenju proizvajalcev avtomobilov (ACEA) so na primer ponovili zavezo k poštenemu prispevku k zmanjševanju izpustov ter opozorili, da premik prometa s cest na železnice, morje in reke ni prava rešitev za dekarbonizacijo prometa, saj noben način prevoza ni sam po sebi bolj prijazen do okolja kot drugi.
