Vprašanje protipravne premoženjske koristi, ki naj bi jo pridobil Kordež, je izpostavilo že višje sodišče, ki je lani kazen Kordežu zvišalo s pet let na šest let in pet mesecev zapora. Ni se pa strinjalo, da mora povrniti 2,37 milijona evrov protipravno pridobljene premoženjske koristi. Sodbo je vrnilo v ponovno odločanje, v njem pa je prvostopenjsko sodišče znova odločilo, da je nezakonito obogatel in da mora znesek vrniti.
Kakor piše v sodbi vrhovnega sodišča, pa vložniki dopolnjene zahteve za varstvo zakonitosti utemeljeno opozarjajo, da višje sodišče zavrača ugovor obrambe, da izračun protipravne premoženjske koristi, ki si jo je pridobil Kordež, ni pravilen. Izračun je bil namreč opravljen na podlagi Kordeževega lastninskega deleža v družbi Merfin in zneska, za kakršnega se je tej družbi pridobilo premoženjsko korist v višini devetih milijonov evrov, namesto na podlagi morebitnega oz. ustreznega povečanja vrednosti družbe.
Višje sodišče je sicer v dveh postopkih drugače utemeljevalo izračun protipravne premoženjske koristi, ki si jo je pridobil Kordež, s tem pa je bila po mnenju vrhovnih sodnikov storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka, zaradi česar se bo s tem vprašanjem v sojenju Kordežu znova ukvarjalo prvostopenjsko sodišče.
Vendar pa so vrhovni sodniki le deloma ugodili zahtevku za varstvo zakonitosti. Tako na primer zaradi presplošnih navedb niso presojali vprašanja nepristranskosti sodnega senata v delu, ki se nanaša na očitke o zakonitosti podaljšanja ukrepa zavarovanja premoženja.
Odsotnost pravne opredelitve razmerja med družbama Merfin in Merkur kot dejanskega koncerna v sodbi okrožnega sodišča po mnenju vrhovnega sodišča prav tako ne predstavlja postopkovne kršitve, ki jo uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti. Za pravilno sklepanje so namreč odločilna dejstva, ki jih ugotovi sodišče.
Vrhovno sodišče je ugotovilo, da zahteve za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojene nekdanje finančnice Merkurja Janje Krašovec, nekdanjega direktorja družbe Kograd Igem Ota Brgleza in družbe Kograd Igem niso utemeljene, zato jih je zavrnilo. Ugotovilo je, da sta Brglez in Kograd Igem glede na premoženjske razmere dolžna plačati sodno takso, ki je nastala kot strošek, nastal z izrednim pravnim sredstvom.
Po mnenju vrhovnega sodišča ni mogoče pritrditi Brglezu, da v dejanju, ki se mu očita, niso podani znaki kaznivega dejanja pomoči pri zlorabi položaja. Za to se namreč šteje tudi, če nekdo storilcu kaznivega dejanja da na razpolago sredstva, da bo dejanje storjeno.
Brglez je nudil pomoč pri izvršitvi kaznivega dejanja, ko je kot direktor družbe Kograd Igem dal družbo na razpolago kot sredstvo za verižno preprodajo trgovskega centra Primskovo, z namenom, da se prikrije neposredna povezava med Merfinom in Merkurjem, čeprav je vedel, da gre za nezakonito oškodovanje Merkurja, so izpostavili v sodbi.
Zagovornik Krašovčeve je prvostopenjskemu sodišču očitalo zlorabo procesna pravice, ker da je na novo odprlo glavno obravnavo izključno zato, da je tožilec lahko spremenil obtožnico. Očitki so tako bili povezani tudi z domnevnim kršenjem zakona o kazenskem postopku, ki določa izvedbo zakonitega postopka ter enakopravnosti strank.
Vrhovno sodišče meni, da gre za utemeljena opozorila zagovornika, saj se je dokazovanje že zaključilo, a se je na naslednjem naroku ponovno odprlo glavno obravnavo in jo nadaljevalo z dokazovanjem, da je tožilec takoj zatem v spis vložil spremembo obtožnice. Novih dokazov se ni predložilo in dokazovanje se je še isti dan končalo. Vendar pa zgolj iz razloga, da sodišče na ponovno odprti glavni obravnavni ni izvedlo nobenega dokaza, še ni mogoče sklepati, da je sodišče ravnalo v nasprotju z zakonom o kazenskem postopku.
Prav tako se nikjer ne navaja, da se je Krašovčevi zaradi spremembe obtožnice otežil njen dejanski in pravni položaj ali da je bila okrnjena njena pravica do obrambe.
Očitkom obrambe, da sodišče ni pojasnilo, na podlagi česa ugotavlja, da je Krašovčeva vedela, da Merfin ne bo nadomestil prikrajšanja družbi Merkur, sodba pa ne navaja nobenih konkretnih okoliščin, ki bi dokazovale neposredni naklep obsojene, da nudi pomoč pri kaznivem dejanju, vrhovni sodniki ne pritrjujejo. Glede na vlogo obsojenke v obeh družbah je življenjsko nelogično, da obsojenka ne bi vedela za celoten veriži posel, vrhovni sodniki pritrjujejo svojim kolegom z nižjih instanc.
Temu dodajajo, da so višji sodniki v svoji sodbi navedli konkretne razloge, zakaj ni mogoče slediti navedbam obsojene, da je ta ravnala v pravni zmoti.
