Na ustavno sodišče se je obrnilo Višje sodišče v Mariboru, ki nasprotuje delu 11. člena zakona o sodnih taksah. Ta namreč določa, da sodišče oprosti stranko plačila sodne takse v celoti, če stranka na podlagi odločbe pristojnega organa prejema denarno socialno pomoč. Stranko, ki ni prejemnica socialne pomoči, a bi bila do nje upravičena, če bi zanjo zaprosila, pa lahko plačila takse oprosti le delno.
Ustavni sodniki v svoji odločbi poudarjajo, da ima vsakdo ustavno pravico do učinkovitega sodnega varstva, kar pomeni, da mora država zagotoviti možnost za učinkovito izvrševanje pravice vsakomur, ne glede na okoliščine in ovire socialne narave. V funkciji učinkovitega izvrševanja te pravice je tudi možnost oprostitve sodnih taks.
Ob tem ustavno sodišče opozarja tudi na splošno načelo enakosti pred zakonom, ki zakonodajalca zavezuje, da bistveno enake položaje obravnava enako. Izpodbijana ureditev pa onemogoča, da bi bila stranka upravičena do polne oprostitve plačila sodne takse le zato, ker ni hotela uveljaviti pravice do denarne socialne pomoči. Zgolj to pa ne more biti razumen razlog za razlikovanje oseb, ki so v slabšem premoženjskem stanju, pri dostopu do sodišča.
Ustavno sodišče je tako ugotovilo delno protiustavnost izpodbijanih določb. Izdalo je ugotovitveno odločbo, saj bi razveljavitev pomenila, da polne oprostitve plačila sodnih taks ne bi mogli doseči prejemniki socialne pomoči. Državnemu zboru je določilo enoletni rok za odpravo protiustavnosti, hkrati pa določilo način izvršitve svoje odločbe.
Do odprave protiustavnosti bodo tako morala sodišča stranke v celoti oprostiti plačila sodnih taks, čeprav ne prejemajo socialne pomoči, a bi bile do nje upravičene, če bi zanjo zaprosile. To pomeni, da bodo morala sodišča sama ugotavljati, ali bi bila stranka do denarne socialne pomoči upravičena ali ne.
Ustavno sodišče je tudi razveljavilo del zakona o izvršbi in zavarovanju, ki določa, da sta lahko temelj za izdajo predhodne odredbe tudi plačilni nalog in sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, proti katerima je bil vložen ugovor. S tem naj bi bili upniki s sklepi o izvršbi na podlagi verodostojne listine v privilegiranem položaju v primerjavi z upniki, ki so vložili tožbo v pravdnem postopku.
Po mnenju ustavnega sodišča se položaja dveh kategorij upnikov znatno razlikujeta, pri čemer je zakonodajalec z izpodbijano ureditvijo različne položaje obravnaval enako, ne da bi imel za enako obravnavo razumen razlog.
