Sodišče v Strasbourgu je v tožbi Emine Ališić, Aziza Sadžaka in Sakiba Šahdanovića, dveh varčevalcev BiH iz LB Sarajevo in enega iz srbske podružnice Investbanke v Tuzli, 6. novembra 2012 razsodilo, da sta Slovenija in Srbija tožnikom kršili pravico do varstva premoženja in pravico do učinkovitega pravnega sredstva. V pilotni sodbi je razsodilo, da morata državi sprejeti ukrepe za poplačilo vseh starih deviznih vlog LB.
Slovenija in Srbija sta se nato februarja 2013 pritožili in zahtevali ponovno obravnavo. Sodišče je tožbi ugodilo in odredilo ponovno obravnavo pred 17-članskim velikim senatom sodišča.
Pri slovenskem državnem pravobranilstvu so takrat pojasnili, da to pomeni, da sodba iz novembra 2012 za Slovenijo, kot tudi za druge države, zoper katere je bila vložena pritožba, nima in ne bo imela nobenih pravnih učinkov.
Veliki senat je nato 10. julija lani sklical javno obravnavo, na kateri je poslušal utemeljitve predstavnikov tožnikov kot tudi toženih držav naslednic - Slovenije, Srbije, Hrvaške, BiH in Makedonije. Tako tožniki kot Hrvaška, BiH in Makedonija so na javni obravnavi menili, da bi veliki senat moral potrditi prvo razsodbo in trdili, da gre za vprašanje zasebnega odnosa banke in varčevalcev in ne vprašanje nasledstva.
Srbija in Slovenija sta na drugi strani vztrajali, da gre za nasledstvo, torej, da je treba vprašanje rešiti na pogajanjih med naslednicami in ne na sodiščih.
To po njunih ocenah potrjujeta tako sporazum o nasledstvu kot sodelovanje naslednic na pogajanjih pod okriljem Banke za mednarodne poravnave (BiS) v Baslu v letih 2001 in 2002, kot tudi sodba v zadevi Kovačić in drugi na sodišču v Strasbourgu iz leta 2006, v kateri je sodišče spodbudilo države naslednice, naj najdejo rešitev v skladu s sporazumom o nasledstvu. To stališče potrjuje tudi memorandum o razumevanju, ki sta ga marca lani sklenili slovenska in hrvaška vlada o vprašanju prenesenih deviznih vlog LB na Hrvaškem.
Tako o sprejemljivosti kot tudi o vsebinski utemeljenosti pritožb bo sedaj z dokončno sodbo odločil veliki senat. Kakšna bi lahko bila, na državnem pravobranilstvu niso želeli špekulirati. Kot so dejali, je pred izrekom kakršno koli prejudiciranje odločitve sodišča preuranjeno, da pa je Slovenija "glede na predstavljene argumente in dokazne listine, ki jih je predložila, prepričana, da bo sodišče sprejelo odločitev, ki bo zanjo ugodna".
