Šest podpredsedniških mest je pripadlo desnosredinski Evropski ljudski stranki (EPP), trije socialdemokratom (S&D), po eden pa preostalim petim političnim skupinam.
Volitve so potekale v več krogih in so bile tajne. V prvem krogu so - tako kot pred tem volitve predsednika parlamenta - potekale na "klasičen" in obenem precej zamuden način s papirnatimi glasovnicami, nato pa v drugem in tretjem krogu elektronsko.
Za izvolitev je bila v prvem in drugem krogu potrebna absolutna večina oddanih glasov, v tretjem pa le še relativna večina.
Že v prvem krogu je bilo izvoljenih vseh šest kandidatov EPP. To so bili poleg Tajanija še Nemec Rainer Wieland, Romunka Adina Ioana Valean, Španec Ramon Luis Valcarcel Siso, Ildiko Gall-Pelcz iz Madžarske in Mairead McGuinness iz Irske.
S&D je medtem za podpredsednike predlagala Italijana Davida Sassolija, Francozinjo Silvye Guillaume in Romunko Corino Cretu. Vsi trije so potrebno večino zbrali v drugem krogu.
Sledil je še tretji krog, v katerem se je za preostalih pet podpredsedniških mest borilo šest kandidatov. Izvoljeni so bili Poljak Ryszard Czarnecki (ECR), Nemec Alexander Graf Lambsdorff (Alde) in Finec Olli Rehn (Alde), sicer dosedanji evropski komisar za denarne in gospodarske zadeve, Grk Dimitris Papadimulis (GUE/NGL) ter Avstrijka Ulrike Lunaček (Zeleni).
Edini kandidat, ki ni bil izvoljen, je tako ostal Italijan Fabio Massimo Castaldo, sicer član gibanja Pet zvezd, ki se je na evropski ravni pridružilo skrajno desnim evroskeptikom v skupini Evropa svobode in neposredne demokracije (EFDD).
Podpredsedniki nadomeščajo predsednika parlamenta pri opravljanju njegovih nalog, še posebej med plenarnimi zasedanji, ko tudi vodijo seje in razprave. Po funkciji so tudi člani predsedstva parlamenta. Predsednik jih lahko pooblasti za opravljanje katere koli od svojih nalog, večinoma pa se specializirajo za različna delovna področja - npr. za večjezičnost ali za odnose z nacionalnimi parlamenti.
