Temeljno sporočilo te odločbe je, da splošna ureditev arhiviranja po zakonu o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih iz leta 2006 ne more veljati tudi za tako specifično gradivo, kot je zdravstvena dokumentacija, je v sporočilu za javnost zapisal predsednik ustavnega sodišča Miroslav Mozetič.
Varuh človekovih pravic, ki je predlagal ustavno presojo, je namreč izpodbijal zakonsko določbo, ki izvajalcem zdravstvene dejavnosti kot javne službe nalaga dolžnost izročitve oziroma prenosa odbrane zdravstvene dokumentacije, ki vsebuje osebne podatke, javnemu arhivu.
Po soglasni presoji ustavnih sodnikov že sama hramba občutljivih osebnih podatkov v zdravstveni dokumentaciji pri javnem organu, prav tako pa tudi arhiviranje ter prenos gradiva iz zdravstvenega zavoda oziroma ambulante v javni arhiv z namenom omogočiti dostopnost tega gradiva javnosti, pomenijo poseg v pravico bolnika do varstva osebnih podatkov (38. člen ustave) in pravico do varstva njegove zasebnosti (35. člen ustave), hkrati pa ogrožajo tudi nedotakljivost osebnega dostojanstva (34. člen ustave).
Podatki, zbrani v zdravstveni dokumentaciji namreč razkrivajo informacije iz zasebnega življenja bolnika, njihovo razkritje pa zaradi stigme, ki se povezuje z določenimi boleznimi ali stanji v družbi, ogroža osebno dostojanstvo bolnika, njegovih bližnjih in celo njegovih potomcev.
"Zato je toliko bolj poudarjena potreba po varstvu tovrstnih podatkov," poudarja Mozetič in dodaja, da pri tem ne zadoščajo le "ustrezno stroga abstraktno predvidena pravna jamstva varstva zasebnosti pacientov". Odločilno je spoštovanje teh jamstev in njihovo udejanjanje na vseh ravneh družbe. "Dosledno spoštovanje zdravniške molčečnosti je tako nepogrešljiv del uresničevanja pravice pacienta do varstva njegovih osebnih podatkov, zbranih v zdravstveni dokumentaciji," ugotavlja ustavno sodišče.
Z izpodbijano zakonsko ureditvijo je zakonodajalec zasledoval cilj ohranjanja izvirnosti tega gradiva ter njegove javne dostopnosti in uporabnosti za potrebe znanosti in kulture ter pravne varnosti oseb. In po mnenju ustavnega sodišča tako splošno opredeljeni cilj zakonske ureditve ne odraža dolžne skrbnosti in odgovornosti zakonodajalca pri ravnanju z zdravstvenimi podatki.
Tako opredeljen cilj namreč ne izraža, da bi zakonodajalec upošteval pomen varstva občutljivih osebnih podatkov, zdravnikovo molčečnost ter ustavna jamstva, ki so bolnikom zagotovljena zaradi uresničevanja njihove pravice do varstva osebnih podatkov, s posebnim poudarkom na prepovedi uporabe osebnih podatkov v nasprotju z namenom njihovega zbiranja.
"Zato navedenega splošnega cilja zakonodajalca ustavno sodišče ni moglo upoštevati kot ustavno dopustnega cilja, ki ga mora v pravni državi imeti vsaka zakonska ureditev, s katero se posega v ustavno varovane človekove pravice in temeljne svoboščine," so še pojasnili na ustavnem sodišču.
Glede na vse navedeno je ustavno sodišče ugotovilo neskladje izpodbijane zakonske ureditve s pravico do varstva osebnih podatkov (38. člen Ustave), posredno pa tudi s pravico do nedotakljivosti osebnega dostojanstva (34. člen Ustave).
Zaradi spoštovanja pravic pacientov je odločilo, da se do uveljavitve drugačne zakonske ureditve določbe tega arhivskega zakona in predpisi, izdani na njegovi podlagi, ne uporabljajo za gradivo, ki je po tem zakonu opredeljeno kot javno arhivsko gradivo ter vsebuje osebne podatke o zdravljenju bolnikov. Gre sicer za gradivo izvajalcev zdravstvene dejavnosti, ki so po tem zakonu opredeljeni kot javnopravne osebe.
