Omenjeni člen zakona o brezplačni pravni pomoči je v neskladju z ustavo, v kolikor se je na njegovi podlagi lastni dohodek prosilcev, katerih mesečni dohodek iz dejavnosti je nižji od višine bruto minimalne plače, ugotavljal na podlagi drugega odstavka 15. člena zakona o socialno varstvenih prejemkih, je ustavno sodišče soglasno odločilo 20. februarja.
Ustavno sodišče pojasnjuje, da je upravno sodišče prekinilo postopke odločanja o tožbah v upravnem sporu zaradi dodelitve brezplačne pravne pomoči samostojnim podjetnikom in vložilo zahteval oceno ustavnosti drugega odstavka 15. člena zakona o socialnovarstvenih prejemkih.
V skladu z izpodbijano določbo se v primeru, če je upravičenec šele začel opravljati dejavnost ali če je njegov mesečni dohodek iz dejavnosti nižji od višine bruto minimalne plače, kot njegov dohodek upošteva dohodek v višini 75 odstotkov bruto minimalne plače. A po mnenju predlagatelja je izpodbijana določba v neskladju z načelom socialne države in s splošnim načelom enakosti.
Po navedbah upravnega sodišča so tožniki v upravnem sporu v obdobju, pomembnem za odločitev o izpolnjevanju pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči, bodisi poslovali z izgubo bodisi dosegali mesečni dohodek iz dejavnosti, ki je bil nižji od višine minimalne plače. Kot njihov dohodek se je zato skladno z drugim odstavkom 15. člena zakona o socialnovarstvenih prejemkih upošteval dohodek v višini 75 odstotkov bruto minimalne plače. Ta od 1. januarja 2012 znaša 763 evrov.
Glede na to, da 75 odstotkov bruto minimalne plače presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki ga kot pogoj za upravičenost do brezplačne pravne pomoči določa 13. člen zakona o brezplačni pravni pomoči, naj bi tožniki ne bili upravičeni do brezplačne pravne pomoči že na tej podlagi.
Taka ureditev po mnenju predlagatelja samostojne podjetnike, ki v zadnjem davčnem obračunu izkazujejo dohodek, ki po višini ne dosega bruto minimalne plače, ali izkazujejo celo izgubo, s pripisom fiktivnega dohodka postavlja v slabši položaj od prosilcev, ki dohodka na tej podlagi ne dosegajo in se jim izpolnitev dohodkovnega cenzusa ugotavlja na podlagi dejanskih dohodkov in prejemkov.
Ustavno sodišče ugotavlja, da se na podlagi izpodbijane ureditve prosilcem za brezplačno pravno pomoč, ki opravljajo dejavnost, pa je njihov dejanski dohodek iz dejavnosti nižji od višine bruto minimalne plače, kot njihov dohodek upošteva dohodek v višini 75 odstotkov bruto minimalne plače.
To pa pomeni, da samostojni podjetnik oz. drugi samozaposleni z registrirano dejavnostjo do brezplačne pravne pomoči ni upravičen že na podlagi izpodbijane določbe in ne glede na višino svojega dejansko doseženega dohodka iz dejavnosti oz. siceršnjega materialnega položaja, navaja ustavno sodišče.
To po njegovih navedbah hkrati pomeni, da te osebe, ki se iz različnih razlogov v določenem obdobju znajdejo v okoliščinah, ko s samostojnim opravljanjem svojega dela ne dosegajo dohodka v višini bruto minimalne plače in bi jim zato sicer lahko pripadala brezplačna pravna pomoč, te ne dobijo. Kot razlog zakonodaja navaja opravljanje primarnega dela v okoliščinah neodvisnosti in avtonomnosti.
Zato se jim kot njihov dohodek, ki je pomemben za ugotovitev njihovega materialnega položaja, upošteva neki fiktivni dohodek in ne njihov dejanski, realni dohodek. Za takšno ureditev pa po ugotovitvah ustavnega sodišča "ni najti razumnega razloga".
Z novelo zakona o socialnovarstvenih prejemkih je bil med postopkom pred ustavnim sodiščem sicer 15. člen zakona o socialnovarstvenih prejemkih črtan. Vendar ostaja v uporabi do 31. avgusta letos, še navaja ustavno sodišče.
