Na podlagi izpovedi prič je sodišče ugotovilo, da je tožnik sporazum sicer podpisal ter da je podpis na sporazumu dejansko njegov, vendar ni vedel, kaj podpisuje, ugotovilo pa je tudi, da se o sporazumu ni pogovarjal z delovodjo. Ob upoštevanju dejstva, da je bil tožnik, ki je imel za delo v Sloveniji veljavno delovno dovoljenje in sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za čas trajanja delovnega dovoljenja, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik objektivno gledano ni imel razumnega razloga za sklenitev izpodbijanega sporazuma, ki je bil izključno v njegovo škodo, nasprotno pa se je tožena stranka s tem sporazumom razbremenila vseh obveznosti do njega. Ob tem je sodišče dodalo, da naj bi bil motiv tožene stranke za podpisovanje (praznih) obrazcev sporazuma slaba ekonomska situacija in sicer da naj bi se sporazumi podpisovali »za vsak primer, če bi ga kdaj potrebovali«.
Tožena stranka tako ni dokazala, da je tožnik sporazum dejansko podpisal kot tudi ne, da je kadarkoli po svoji volji podpisal sporazum s to vsebino in tem datumom. S tem, ko je tožnik podpis na spornem sporazumu priznal kot svojega, ni priznal, da je podpisal sporazum s to vsebino, kot to neutemeljeno poudarja pritožba. Izpoved priče, na katero se sklicuje tožena stranka v pritožbi, tudi ne dokazuje tega, da tožena stranka ni imela motiva, da bi tožniku ponudila v podpis prazen obrazec sporazuma, saj je le povedal, da je bil od leta 1979 do leta 2010 kot strugar zaposlen v več firmah K. ter da je takšen sporazum podpisal, ker tak obrazec služi za prenehanje dela v K.M. in za zaposlitev v K. d.o.o.
Ker sodišče prve stopnje za podpis in s tem veljavnost tega sporazuma ni ugotovilo soglasja volj obeh strank, saj je bil tožnikov podpis pridobljen s prevaro, je pravilno ugotovilo, da tožniku pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati skladno z 79. členom ZDR z dnem podpisa sporazuma, ampak po poteku časa, za katerega je bila sklenjena. Posledično je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugodilo tožnikovemu reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku. Iz tega razloga so tudi neutemeljene pritožbene navedbe, da je tožba glede na določbo 3. odstavka 204. člena ZDR vložena prepozno. Tožnik je tožbo vložil v 30 dneh od dneva, ko je izvedel za prenehanje delovnega razmerja, torej skladno s to zakonsko določbo.
Višje delovno in socialno sodišče je po preizkusu izpodbijanje sodbe ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ter da je pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Ker se pritožbeno sodišče se z odločitvijo sodišča prve stopnje v celoti strinja, je sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča.
Pripravila: mag. Jasmina CigrovskiČlanki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
